Peš po drugi mandat

Borut Pahor je drugačen kandidat od ostalih, saj kandidira za predsednika republike s položaja predsednika republike. Večni mladenič slovenske politike ima med devetimi kandidati najdaljši politični staž in največ političnih izkušenj. Pravzaprav je politik vse življenje, že od študentskih let. Pahor je opravljal vse tri najvišje politične funkcije v državi: je predsednik države, bil je predsednik vlade in predsednik Državnega zbora.

Borut Pahor Foto: Tomaž Primožič/Fpa
Borut Pahor Foto: Tomaž Primožič/Fpa

Politična provenienca Boruta Pahorja je nesporna: njegovo matično politično okolje so reformirani komunisti in stranke, ki so vlekle rdečo nit nekdanje Zveze komunistov: ZKS-SDP, ZLSD in slednjič SD, Socialni demokrati. Pahor na vprašanje, ali še ima stranko, odgovarja, da je kot predsednik dolžan, da politično ni pristranski. “In prav je tako,” dodaja. “Tega mi pravzaprav nihče od kritikov ne oporeka, na kar sem ponosen. Sem pa vesel, da me je podprla SD, torej stranka, katere predsednik sem bil 15 let.”

Po petih letih v predsedniški palači pravi, da se mu sicer precej kritizirana rešitev, da predsednika s sorazmerno malo pristojnostmi v naši državi volimo na neposrednih volitvah, zdi kar ustrezna, čeprav ni popolna: “Predsednik z več pristojnostmi, tudi imenovanjem vlade, je že izvršna funkcija. Kjer imajo tak sistem, to tiči v tradiciji, enako kot izvolitev predsednika države v parlamentu. Na ta način bi pri nas dobili še enega politika, izvoljenega na podlagi kompromisa političnih strank. Tak predsednik je odvisen od politične volje strank, ne pa od volje in razpoloženja ljudi.”

Borut Pahor

Rojen: 2. novembra 1963

Stalno prebivališče:Šempeter pri Gorici, živi v Ljubljani

Izobrazba: politolog

Zaposlitev: predsednik republike

Družina: partnerka Tanja Pečar in sin Luka

Kariera: Politično kariero je začel leta 1990 kot delegat Skupščine Republike Slovenije, bil je poslanec, leta 1997 je postal predsednik ZLSD, tri leta kasneje predsednik parlamenta, 2004 je bil izvoljen v Evropski parlament, 2008 za predsednika vlade ter 2012 za predsednika republike.

Podpora: kandidira s podporo več kot 5000 volilcev

Povezovalec ljudi v močno skupnost

Pahor pravi, da je osrednja vloga predsednika republike povezovanje ljudi v močno skupnost. “Ker smo si različni, je odločilno, da najdemo vrednote in cilje, ki nas povezujejo,” stoji v središču njegovega programa. Prepričan je, da je neposreden in močan stik z ljudmi ključen. V iztekajočem se mandatu je bil tako na 840 prireditvah po vsej državi, v predsedniški palači pa je gostil kar približno 11.000 državljanov. Koliko rok bo stisnil med kampanjo, ne šteje, jih bo pa na njegovi poti veliko. V akciji Po dolgem in počez se je namreč odpravil po državi, na nekak svoj z Goričkega v Piran. “Gre za druženje z ljudmi na najbolj zahteven in najbolj neposreden način. Doslej še nikomur, bodisi zaradi pomanjkanja časa ali kondicije, ni prišlo na misel, da bi na vsedržavni ravni organiziral kampanjo od vrat do vrat,” pojasnjuje Pahor. Na poti je pričakoval več pobud in komentarjev, pritožb in nasploh več politične razprave, a se z ljudmi, ki jih srečuje, pogovarjajo predvsem o vsakdanjih rečeh: “Ljudem veliko pomeni, da se srečamo, si sežemo v roke in spregovorimo nekaj prijaznih besed. Kjer se jih zbere več, rečemo tudi kakšno o mojem političnem poslanstvu.”

Opravljal je tri najpomembnejše funkcije

Borut Pahor je doslej opravljal vse tri najpomembnejše politične funkcije v državi: na prehodu v novo tisočletje je postal predsednik Državnega zbora, osem let kasneje je v kriznem času krmilil vlado, pred petimi leti je v finišu predsedniške tekme premagal predhodnika Danila Türka. “To, kar delam sedaj, delam s polno strastjo. Obvladam izzive. Ljudje me poznajo, nisem popoln. A v petih letih kot predsednik države nisem povzročil nobene krize. Morda drži, da so bili težki časi, ko sem bil predsednik vlade, kakšno stvar smo tudi uspešno izpeljali, ampak takrat sem spoznal, da je za izvršne funkcije potreben kakšen drug talent,” je nekoliko samokritičen Pahor.

“Svoje poslanstvo vidim v povezovanju in sodelovanju ter krepitvi politične stabilnosti in varnosti.”

Aurelio Juri, Pahorjev dolgoletni strankarski tovariš in podpredsednik stranke v njegovem prvem mandatu na čelu ZLSD, pravi, da je bila vnovična kandidatura samoumevna, ker “je konkurenca šibka ali pa je sploh ni.” Moti ga Pahorjeva skrajna previdnost pri opredeljevanju do česar koli. “Ena redkih izjem, s katero si zasluži mojo pohvalo, pa je, da je stopil na stran pretepenih Kataloncev ob nedavnem referendumu o samostojnosti.”

Juri pravi, da se je s Pahorjem razšel ob blokadi Hrvaške na poti v EU leta 2008, ko ta ni želel niti slišati o arbitraži, ki jo je sam predlagal štiri leta prej, “ko pa jo je moral sprejeti, je postala njegov 'fantastični dan'.

Dolgoletni poslanec iz Kopra se še ni odločil, ali bo sploh volil, saj v kampanji še ni slišal besede o grožnji jedrskega konflikta med ZDA in Severno Korejo, “ki se lahko sprevrže v apokalipso.”

Pahor o arbitraži pravi, da je bila odločitev zanjo v pravem trenutku z maksimalnim izkoristkom za naš nacionalni interes. “Marsikdaj sem kakšno odločitev obžaloval, te pa nikoli.” Prepričan je, da večina ljudi razume in ceni, da je bila z arbitražnim sporazumom določena meja. “Hrvaška temu sicer nasprotuje, a je zavezana mednarodnemu pravu, zato bo odločbo arbitraže morala sprejeti. Upam, da čim prej in z dialogom. Druge poti ni. To pa je pomembno tudi za dobrososedske in prijateljske odnose,” meni Pahor, ki ocenjuje, da je dogovor mogoč tudi z mediacijo EU, obenem pa ne izključuje kakšne nove blokade Hrvaške, denimo pri vstopanju v schengensko območje, saj pravi, da iz izkušenj ve, da se bo temu težko izogniti. Sodi, da bi bil vstop Hrvaške v schengen ugoden za Slovenijo, a imajo Hrvati mejne težave z vsemi sosedami: “Težko si predstavljam, da strateško ne vidijo interesa za priznanje odločbe arbitražnega sodišča. S tem bi rešili probleme s Slovenijo, z njo bi okrepili zavezništvo in prijateljstvo ter povečali možnosti za manevriranje pri regionalnih spremembah in rešitvi drugih mejnih vprašanj.”

Ostati v jedru EU

“Svoje poslanstvo vidim v povezovanju in sodelovanju ter krepitvi politične stabilnosti in varnosti. Ocenjujem, da bo ob nadaljevanju domačega gospodarskega okrevanja in postopnega večanja blaginje, prihodnjih pet let najbolj zaznamoval proces evropske regionalizacije. Slovenci bomo pred zahtevnimi odločitvami: ali bomo poskušali ostati v jedru EU ob Nemčiji in Franciji, ali pa nas bodo nemara pritegnili zvoki siren drugih taborov, denimo Višegrada oziroma bomo zaradi nepripravljenosti, da rešimo odnose s Hrvaško in še kakšne druge probleme, pristali v nekem balkanskem bazenu,” prihodnje obdobje vidi Pahor.

O svoji identiteti pravi, da se čuti Primorca in Slovenca: “Identiteta Primorca je zame tista, ki odraža ne le moj temperament, temveč tudi okus, barve, vonj, značaj.” O svojih domačih krajih meni, da zlasti po letu 2004, ko je padla meja z Italijo, niso dovolj izkoristili priložnosti. Da Gorica in Nova Gorica, ki sta prej živeli od meje, zdaj ne živita bistveno bolje, čeprav bi lahko. Imata sicer drugačno zgodovino, poudarja, a bi lahko postali eno mesto: “Verjamem, da bi Evropa bogato finančno nagradila to zamisel in ji botrovala v vseh ozirih. Med Baltikom in Jadranom ni podobnega primera. Tod bi lahko nastala urbana multikulturna celota s prepletom treh kultur, slovenske, furlanske in italijanske.”

Obžaluje, da Slovenija ni regionalizirana in da Primorska ni pokrajina, a obenem pravi, da je treba oblikovati in uveljaviti neformalno primorsko blagovno znamko.

SAŠO DRAVINEC


Najbolj brano