Naj ljudstvo maha z zastavo

Boris Popovič je sredozemski človek. Na pogovor zamudi debele pol ure, ampak potem velikodušno razdaja svoj čas in pozornost. Ter si verjetno nabere zamudo za naslednje srečanje. Govori hitro in strastno, prehiteva vprašanja in samega sebe, a tudi, ko se prenagli, ne naredi koraka nazaj. V kompleksni, zapleteni in zbirokratizirani družbi 21. stoletja si Boris Popovič politiko predstavlja kot podjetje, v katerem ni pomembno, v katerem oddelku si zaposlen, temveč, kako lahko prispevaš k poslovnemu uspehu. V tej preprosti praktičnosti je najbrž njegov glavni adut, vprašanje pa je, ali ga bo v naslednjih dneh uspel unovčiti.

“Nič posebnega, malo več obveznosti, ampak nič, česar se ne bi dalo prenesti,” Boris Popovič v svoji pisarni v mestni hiši odgovori na vprašanje, ali težko usklajuje svoje naloge župana z zahtevami predsedniške kampanje. Podjetnik in reli voznik, ki je pred petnajstimi leti z enim zamahom porušil dotedanjo koprsko politično palačo in je od tedaj nesporni kralj mesta, najbrž ne bi priznal, da je utrujen, tudi če bi bil. Tako kot za nič na svetu ne bi rekel, da se je predal, da se je ustrašil, da čuti dvome, obžalovanje ali bolečino.

Energija in spremembe so v središču njegovega političnega kreda. Zaradi česar tudi ni nenavadno, da mu gre aktualni predsednik republike s svojo uglajeno držo, izpiljeno korektnostjo in previdnim besednjakom pošteno na živce. In tega ne skriva: “Največja naravna katastrofa, ki je doletela našo državo, je bil Borut Pahor kot predsednik vlade. Hujša od potresa.” Kot predsednik države, je prepričan Popovič, pa Pahor ne opravlja svojih nalog.

Boris Popovič

Rojen: 5. septembra 1962.

Kraj bivanja: Rodil se je v Kopru in tam odraščal, zdaj živi v Bošamarinu.

Izobrazba:gimnazijski maturant z nedokončano fakulteto za strojništvo

Zaposlitev:župan Mestne občine Koper

Družina: Žena Eva, sinova Nik in Taj ter hčerka Tia. Zelo pomembni osebi v njegovem življenju sta pokojni oče Branko in mama Solza. Do svoje družine je zelo zaščitniški in na vsak domnevni medijski napad nanje ostro odgovarja.

Kariera: Leta 2000, po očetovi smrti, je prevzel vodenje družinskega podjetja, ustanovljenega leta 1954. Pred tem je bil uspešen nogometaš in reli voznik. Leta 2002 je bil izvoljen za župana Mestne občine Koper.

Podpora: kandidira s podporo zunajparlamentarne stranke Slovenija za vedno in več kot 3000 podpisov volilcev

Predsednik kot župan države?

Teza, da je predsednik mnogo več kot le lepotna protokolarna figura, se v tokratni predvolilni kampanji pojavlja veliko, koprski župan pa je njen najbolj glasni zagovornik. Že ustava in zakoni, je prepričan Popovič, dajejo predsedniku veliko pooblastil, še več pa ima neformalne moči. “Pa bodo mediji govorili, da je predsednik nepomembna figura. In da nima pristojnosti. Samo poglejte bivšega predsednika, ki res nima prav nobenih pooblastil, pa ima še vedno tako veliko neformalno moč, da obvladuje vse pore gospodarstva in politike v državi.” Na logično vprašanje, če govori o Milanu Kučanu, odgovori: “Kar sami zaključite.”

Največja prednost predsednika, je prepričan Popovič, je v tem, da je neposredno izvoljen. V tem so njegova etična in politična moč, zagotovilo, da ga bosta vlada in parlament poslušala. In v tem je predsednik podoben županu: “Pahor pravi, da ni moralna avtoriteta in se sploh ne trudi biti, kar ne gre v kontekst. Tudi župan mora hočeš ali nočeš biti moralna avtoriteta na svojem območju in veliko slovenskih županov to tudi je.”

“Da imam predsednika države in vlade, ki mene, Borisa Popoviča, župana, vzpodbuja, naj naredim še več. Pomislite. Jaz bi šel na Luno.”

Slišati besedno zvezo “moralna avtoriteta” iz ust politika, ki si je nabral rekordno število kazenskih postopkov, morda zveni nekoliko nenavadno. Ampak Boris Popovič jo izreka brez vsakršne ironije ter kot iskreno prepričanje. Moralno je namreč tisto, kar je dobro za čim večje število ljudi. Dobro pa je vse, kar prinaša napredek, razvoj, prepoznavnost, prihodke in delovna mesta. Dialog s posamezniki ali skupinami, ki menijo drugače, je v tem kontekstu “prepričevanje prepričanih”, razmišlja Popovič, dvomi in pomisleki pa so “bremze”, ki se jih je treba znebiti.

Predsedniške volitve niso Popovičev prvi izlet v nacionalno politiko. In ob najavi kandidature se je marsikdo vprašal, če koprski župan tokrat misli resno ali bo pet minut medijske pozornosti, ki jo prinaša predsedniška tekma, izkoristil za ogrevanje pred bližajočimi se lokalnimi volitvami. Popovič svojo kandidaturo razlaga kot del večjega projekta. Tako kot je bilo treba odstraniti “bremze” Mestni občini Koper, jih je treba tudi državi. Slovenija razvojno zaostaja, konkurenčne države nas prehitevajo po levi in desni, ljudje imajo nizke plače in mizerne pokojnine. Če bi hoteli obrniti trend, bi morale biti spremembe frontalne, se začeti pri predsedniku države, se nadaljevati preko predsednika vlade, ministrov, državnih sekretarjev in parlamenta.

Boris Popovič je bil pred letom 2002 mlad podjetnik, ki se mu je zdelo, da ga toga, neodzivna in neambiciozna lokalna politika ovira pri njegovem razvoju. Zdaj ni nič drugače. Je župan, ki se mu zdi, da ga neučinkovita nacionalna politika ovira pri razvojnih načrtih: “Ko bom jaz predsednik države, bodo občine zaživele.Koper, Nova Gorica, Tolmin, Bovec in vse druge. Točno se ve, kakšne probleme in načrte imajo, ampak jih vedno nekdo zaustavlja. Ne bom vsiljeval svojih idej, ker župan, občinski svet in prebivalci občine vedo, kaj potrebujejo. Ampak pomislite, da bi imeli državno politiko, ki vzpodbuja župane, da naredijo, kar so obljubili, namesto, da jih pusti čakati in prositi pred vrati ministrstev. Da imam predsednika države in vlade, ki mene, Borisa Popoviča, župana, vzpodbuja, naj naredim še več. Pomislite. Jaz bi šel na Luno.”

Volil bi kolega Jankovića

Bi torej glede na moralni kapital slovenskih županov volil Marjana Šarca? “Ne bi, ker nima dovolj izkušenj. Brez težav bi volil Zorana Jankovića, če bi bil med kandidati. Ali pa kakšnega direktorja uspešnega podjetja.” Ljubljanski župan mu spoštovanje vrača. “Borisa Popoviča poznam že dolgo, sva izjemno dobra kolega in ga kot župana zelo cenim. Je delaven in je človek dejanj, kar se vidi pri vodenju mesta, saj je za Koper in njegove prebivalce naredil veliko dobrega. V času njegovega županovanja je mesto zacvetelo in se uspešno razvija,” o koprskem kolegu meni Zoran Janković.

Popovič je stopil na sceno kot antipolitik. Mnogi so vlekli vzporednice med njim in Silviem Berlusconijem. Ob vprašanju, ali je torej v petnajstih letih zrasel v politika, se nekoliko razjezi. “Nisem se vključil v nobeno veliko politično stranko in se ne bom, čeprav bi mi bilo v življenju lažje. Ampak nočem imeti botrov. Stranko smo ustanovili le zato, ker v tem sistemu za udeležbo na volitvah in finansiranje kampanje ni drugega pametnega načina. Ali ga vi morda poznate?” zaključi in pri tem uporabi svoj standardni komunikacijski trik. Ko se vznemiri ali se počuti izzvan, na vprašanja odgovarja z vprašanji.

Ne glede na to, da kandidira za funkcijo, ki je po njegovih lastnih besedah osrednja politična funkcija v državi, torej koprski župan ohranja svoj videz antipolitičnosti, s katerim mu je tudi uspel naskok na koprsko mestno hišo, pri čemer ga ni sram priznati, da pred letom 2002 sploh ni vedel, kje ta stavba je. In tudi če, kot zatrjuje, danes ve, kje je predsedniška palača, je imidž “prvega 'Trumpa' političnega sveta”, kot se je pred časom izrazil županov svetovalec Sebastjan Jeretič, še vedno njegov glavni adut. Težavi, ki bi Popoviča lahko stali omembe vrednega uspeha v prvem krogu, sta dve. Prva je, da je že nekoliko prestar za političnega pobalina. Druga pa, da njegov šarm in inteligenca, s katerima razgalja absurdnost zbirokratizirane politike, potrebujeta čas in prostor. Ki ga televizijska soočenja večinoma ne dajejo. In zato pred nacionalnim avditorijem Popoviču redko uspe programska, duhovita izjava, kakršna je ta: “A veste, Borut Pahor, ki pride na športne prireditve z zastavo na dolgem drogu, potem počaka na iztočnico televizijske režije in začne mahati s tisto zastavo? No, mi potrebujemo predsednika, ki bo vodil politiko, zaradi katere bodo ljudje ponosni na svojo državo. In bodo oni mahali z zastavami, tako da njemu ne bo treba.”

VESNA HUMAR

---