Zombiji z uničenim serverjem

Gledališče mora opozarjati na probleme v družbi in spreminjati ljudi na bolje, je prepričan Emir Hadžihafizbegović. Kakšen naj bo teater v času, ko v človeka leze vse več strahov, kako naj mu pripoveduje zgodbe, navsezadnje - kako naj ga povabi, da vstopi skozi njegova vrata, so ob sarajevskem filmskem in gledališkem igralcu na pogovornem večeru v Gledališču Koper razmišljali še Iztok Mlakar, Jaka Ivanc, Vito Taufer, Marko Sosič, Kokan Mladenović in Predrag Lucić.

KOPER > Priložnosti, da gledališki ljudje o teatru razmišljajo javno in na glas, skorajda ni. Zato so pogovori, kakršnega so v Gledališču Koper pripravili minulo sredo, dragoceni, so se strinjali gostje, s katerimi se je pogovarjala novinarka Primorskih novicVesna Humar.

Na terapiji

“Naslov tega večera bi moral biti Terapija,” se je pošalil Emir Hadžihafizbegović ter pristavil, da se o gledališču danes pravzaprav ne govori. Pa bi se moralo; iluzije, da bi razmere v družbi na bolje obrnila politika, že davno nima več. Tudi zato se mu zdi, da bi teater moral biti zvest nalogam, ki ju ima že od svojih začetkov. Režiser Jaka Ivanc meni, da je čas postdramskega teatra mimo, da bi gledališče danes pred gledalca moralo stopiti z zgodbami. Po oceni Hadžihafizbegovića, ki je za vlogo v filmu Takšna so pravila leta 2014 prejel zlatega beneškega leva, sodobnemu gledališču to ne gre najbolj od rok: “V prostoru, iz katerega prihajam, je veliko že, če gledališče uspe spregovoriti o problemu. Prepričan sem, da mora gledališče danes svojo energijo usmeriti v to, da poskuša družbo deprimitivizrati.”

Tajkuni sodelujejo sijajno

Čeprav je poudaril, da pri ocenah razmer v družbi izhaja iz svojega okolja, primitivizem še zdaleč ni pojav, ki stanuje samo v Hadžihafizbegovićevi domovini. Mafije sodelujejo sijajno, tajkuni in raznorazni lobisti prav tako, še vedno pa so v državah nekdanje Jugoslavije stigmatizirane medsebojne kulturne vezi, opozarja Predrag Lucić, novinar, satirik, eden od ustanoviteljev legendarnega Feral Tribuna. Žice je po njegovem pred našimi nosovi veliko več, kot je vidimo: “Če se ogradimo in ne komuniciramo - to ni normalno.” Do sobivanja po oceni Marka Sosiča lahko pripelje le dialog - in kultura oziroma gledališče sta zanj poklicana - nosita ga v svoji naravi. Seveda bi bilo razumno, če bi to imela v mislih tudi kulturna politika, a kovačeva kobila je tudi v tem primeru bosa.

Slika vladarja je slika ljudstva

Vito Taufer je prepričan, da so slovenska gledališča mnogokrat talci kriterijev, ki jih kot kakovostne predstavlja ministrstvo za kulturo: “Zanima jih samo forma. Rezultat njihove 'strokovnosti' je negledljiv teater, odmaknjen od človeka in aktualnih problemov.” Da je pozabilo na “malega človeka”, današnjemu gledališču očita tudi Hadžihafizbegović: “Vsaka gledališka predstava, ki vzbudi zanimanje pri običajnemu človeku, je za postmoderniste malo sumljiva.” Iztok Mlakar mu pritrjuje in dodaja, da ima slovenska strokovna gledališka javnost precej predsodkov do komedije, čeprav je žanr, ki zmore družbi najbolj brezkompromisno nastaviti ogledalo: “Komedija je za razliko od drugih žanrov vedno kolektivna izjava - tudi gledalcev.”

Izjavo politike o tem, koliko je zanjo pomembna kultura, lahko dobro vidimo pri sestavljanju vlad - nobena od političnih strank se ravno ne puli za resorja, namenjena kulturi in šolstvu. “Slika vladarja je slika ljudstva ... Ne naše, ne vaše in niti njihove oblasti prav gotovo ne vedo veliko o tem, koliko je za usodo nekega naroda pomembna kultura. In danes smo soočeni s tem, kakšne posledice imata dve desetletji takšnega odnosa - nasilje, korupcija in nemoralnost so postali družbene norme. Zato naša življenja načenjajo primitivizem, neizobraženost in sovraštvo,” Kokan Mladenović naslika precej črno, a srhljivo realno podobo resničnosti.

Tako je tudi zato, ker živimo v družbi brez revolucionarnega duha, razmišlja Hadžihafizbegović: “Od leta 1968 ni več revolucije kot družbene kategorije. Ljudje so, kot je videti, sprejeli, da živijo kot zombiji. Včasih se mi zazdi, kot da je film Let nad kukavičjim gnezdom postal resničnost, občutek imam, da so družbi, v kateri živim, naredili lobotomijo. Da so nam uničili nam server.”

In kaj lahko gledališče stori, da zmanjša sovražnost in strah, ki neizogibno vodita v vojno in nasilje? “Zavedati se moramo, da je primitivizem odklon od vseh civilizacijskih vrednot,” je prepričan sarajevski igralec. “Vloga gledališča pa je bila in ostaja, da se približuje človeku; in zanj se moramo boriti.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---