Zmagale so senzibilne zgodbe

Nagrado Darko Bratina Poklon viziji 2017, ki vstopa v 18. sezono, bo letos prejel režiser in univerzitetni profesor Mario Brenta. Na festivalu, ki ga prireja goriški Kinoatelje s filmskimi institucijami iz čezmejnega prostora, bodo njegovo produkcijo predstavili na predavanjih, mojstrski delavnici in projekcijah. Na sporedu bodo v drugi polovici novembra.

Mario Brenta premore “posluh za posameznika in družbo”.
Mario Brenta premore “posluh za posameznika in družbo”.  

GORICA > Ob svoji 40-letnici, ki sovpada s 75. obletnico rojstva Darka Bratine (1942-1997), je Kinoatelje želel poiskati filmskega ustvarjalca, s katerim je Bratina imel stike in tudi gojil skupne, predvsem filmske, vizije. “Prepoznali smo ga v Mariu Brenti, avtorju, mentorju in univerzitetnem profesorju, ki ga zaznamuje izjemen posluh za posameznika in družbo,” je povedala Mateja Zorn, vodja programa Kinoateljeja, kjer vsako leto nagradijo filmske ustvarjalce, ki s svojim opusom promovirajo vrednote preseganja meja, vzpostavljanja komunikacije med različnostmi in ustvarjanja mirnega sožitja.

Nagrado bodo 75-letnemu režiserju podelili na 18. monografskem filmskem festivalu Nagrada Darko Bratina, ki bo Gorico bogatil od 24. do 30. novembra.

Nase opozoril z nabiralcem črvov

Mario Brenta je v letih 1974-1994 posnel “le” tri celovečerne filme, a poznavalci pravijo, da niso zato nič manj pomembni. Bil je sodelavec režiserja Ermanna Olmija, skupaj sta ustanovila in vodila priznano filmsko šolo Ipotesi Cinema. Olmi je leta 1942 v Benetkah rojenemu Brenti odprl vrata v svet filma, saj je vodil produkcijo filma Una storia milanese (Zgodba iz Milana, 1962) Eripranda Viscontija, pri katerem je Brenta prvič nastopil v vlogi asistenta režiserja. Do lastnega celovečernega prvenca Vermisat (Črvobér, 1974) je moral počakati še naslednjih dvanajst let, a je z njim silovito opozoril nase. Povabili so ga namreč v uradni program beneške Mostre, na festivalu v Valladolidu in v St. Vincentu pa so ga tudi nagradili. Film govori o posamezniku z družbenega roba, brezdomnem Luigiju, ki je poskušal preživeti z nabiranjem črvov, njegovo življenje pa je bilo prežeto s samoto. Vermisat je do potankosti premišljeno filmsko delo, ki razkriva režiserjevi izvirnost in sočutnost.

Leta 1981 je med snemanjem Olmijevega celovečerca Cammina Cammina (Hodi naprej, 1983) posnel dokumentarec Effetto Olmi (Učinek Olmi), kjer je obravnaval Olmijev pristop k filmu in delovno metodo. Brenta je v tem obdobju posnel še dokumentarca Jamais de la vie! (1983), ki so ga premierno predstavili v Cannesu, ter Robinson in laguna (Robinson v laguni, 1985), ki se je uvrstil v tekmovalni program festivala v Locarnu.

Leta 1988 se je z delom Maicol (1988) vrnil k igranemu filmu. V urbani zgodbi krožne strukture je dogajanje zajeto v obdobju 24 ur. Osrednja lika sta mati samohranilka Anita in njen petletni sin Maicol. Ta predmestna eksistencialna drama se usmerja na njun kompleksni odnos, ki ga opredeljujeta predvsem Maicolova osamljenost in zaprtost v lastni svet ter Anitino neprestano iskanje zaročenca. V Cannesu je Brenta za ta film prejel nagrado kot obetavni mladi režiser, v Parizu pa še nagrado George Sadoul za najboljši tuji film.

Maria Brento so v tekmovalni program cannskega festivala znova povabili leta 1994, ko je posnel film Bamabo delle montagne (Barnabo gorjan, 1994), priredbo zgodbe Dina Buzzatija. Tudi to delo izžareva Brentovo režijsko strogost in premišljenost, saj gre za film z malo dialogi, v njem pa pomembno vlogo dobijo Dolomiti in delta reke Pad.

Likov se loti spoštljivo

Kasneje se je Brenta posvetil predvsem poučevanju. Na Univerzi v Padovi predava o teorijah in tehnikah filmskega jezika in o ikonologiji filma ter vodi tečaje v sklopu rimskega Act Multimedia. K filmski režiji se je vrnil leta 2010, ko je pričel sodelovati s Karine de Villiers. Skupaj sta se lotila niza dokumentarnih filmov, v katerih je Brenta prevzel tudi kamero. Prvi je bil Calle de la pietà (Ulica usmiljenja, 2010), ki ga je zasnoval na opuščenem projektu o zadnjem dnevu življenja slikarja Tiziana in njegovi sliki La pietà. Sledil je Agnus dei (2011), s katerim sta se avtorja podala na pot rekonstrukcije spomina nekega očeta, ki ga je kot dečka zlorabil duhovnik. Posnela sta še filme La pièce (2011), pri katerem je kot sorežiser sodeloval tudi Denis Brotto, Corpo a corpo (Telo na telo, 2014), s katerim sta na festivalu v Pragi osvojila veliko nagrado, ter Black Light (Črna svetilka, 2015). Njuno zadnje delo je Delta Park. Naslov sta povzela po hotelu v okolici Roviga, kjer skupina migrantov iz Afrike čaka na dovoljenje za bivanje. “Njegovo filmsko delo kaže na to, da je Brenta mojster in prefinjen avtor, ki se svojih tem in likov vedno loti spoštljivo in nevsiljivo, svoje zgodbe pa nam pripoveduje z redko videno senzibilnostjo in bližino,” o letošnjem nagrajencu pravi Mateja Zorn.

Pred pričetkom tedna, ki ga bodo novembra posvetili filmskemu opusu Maria Brente, bodo v okviru festivalskega sklopa Nagrada skozi čas poseben filmski večer namenili češkemu režiserju Miroslavu Janeku, ki je priznanje prejel že leta 2010. Avtor bo 9. novembra ob 20.30 v Hiši filma Gorica predstavil Normalni avtistični film (2016), svoj zadnji celovečerec o petih mladostnikih z Aspergerjevim sindromom, ki jih je družba označila za avtiste in izobčila, čeprav so izjemno bistri in nadarjeni. Film bodo predvajali še 10. novembra ob 20. uri na Inštitutu za slovensko kulturo v Špetru Slovenov. ANA CUKIJATI


Najbolj brano