Žižek v Berlinu z ženo o moči komedije

Na festivalu Stadt Land Buch v Berlinu je kino Babylon v soboto pričakal Slavoja Žižka, ki je s filozofinjo in avtorico romanesknega prvenca Ni druge Jelo Krečič razmišljal o vlogi in moči filmske komedije. V uri in pol so z odra letele misli o Ernstu Lubitschu, holokavstu, Srebrenici in temah, katerim se danes v praksi posvečajo psihoanalitiki.

BERLIN > Pogovor, ki ga je v nabito polni dvorani vodil literat in prevajalec Matthias Göritz, so naslovili Rojstvo komedije iz duha obupa. Za rdečo nit so vzeli Lubitschev film To be or not to be iz leta 1942, komedijo, umeščeno v varšavski geto med drugo svetovno vojno. V komediji o igralski skupini, ki uprizarja svoje zavojevalce, na čelu s Hitlerjem, je po mnenju Žižka in Krečičeve bistvena igra vlog, uprizarjanja drugih in nenazadnje samega sebe. V nasprotju s splošno sprejetim gledanjem, da smo resnični šele, ko maske padejo, je Žižek prepričan v nasprotno. Smo tisto, kar uprizarjamo.

V komedijah zgodnjega Hollywooda z "genialnim Lubitschem", kot so ga naslavljali sogovorniki, pride to še bolj do izraza. Ker žanr komedije ne omogoča izjemno globokega psihološkega uvida v like, ti svojo nrav manifestirajo na drugih ravneh.

Žižek je opozoril, da velja biti s komedijo in humorjem previden. Povsem logično se mu zdi, da iz največjih tragedij, nepredstavljivih strahot, kot sta bila holokavst in Srebrenica, nastajajo dobre komedije ali odlične šale. Brutalne, povsem neokusne šale na račun Srebrenice govorijo preživeli. Komedija je v tem primeru nad tragedijo, meni Žižek. V nekem trenutku so namreč razmere že tako grozljive, da se tragičnost zlomi in nastopi humor.

Žižek je skeptičen do tistih, ki zadnje dni iz naslanjača ponavljajo "Je suis Paris"

Žižku se zdi ključno, da je tisti, ki izreka takšne šale ali izraža sočutje, sredi dogajanja. Prevelika distanca, ki si rezervira čas za razmislek in iskanje vsakršnih kontekstov za pojasnjevanje dogodkov, ni vedno upravičena. Žižek je zato zelo skeptičen do tistih, ki zadnje dni iz naslanjača ponavljajo "Je suis Paris".

Žižek se je dotaknil tudi romana Krečičeve, ki so mu nekateri "idiotski kritiki" očitali klišejske like, niso pa opazili, da je izhajala prav iz žanra klasične hollywoodske komedije. Ker je Žižek kot običajno ves čas skakal v besedo tako moderatorju kot avtorici knjige, mu je ženska iz občinstva precej razburjeno zavpila, če lahko pusti ženo do besede.

Žižek ni pustil do besede

Jela Krečič je nato na kratko predstavila svoj roman o okoli 30-letnemu protagonistu, ki se potem, ko ga zapusti partnerka, v iskanju prave spusti v številne zveze. Da se na koncu ujame z lezbijko, kar nakazuje tudi na srečni konec, ni po mnenju zakoncev Žižek nič nenavadnega. Tako kot pri Lubitschu so vse ljubezni ali naklonjenosti legitimne in prave.

Krečičeva je v kontekstu novodobne ljubezni podala še pogled za nazaj. Hipijevska šestdeseta, ki so na vso moč zagovarjala svobodno ljubezen, so imela posledice v konservativni družbi. Danes si je po njenem mnenju nemogoče predstavljati, da bi v Hollywoodu posneli Diplomiranca (1967) z Dustinom Hoffmanon, ki spi z mamo svoje simpatije. Omenila je še film Sramota (2011) Stevea McQueena o seksualnem odvisniku. Vsebina, ki ima nastavke za vrsto humornih učinkov, se spremeni v skrajno konservativen film, v obupa polno tragedijo, ki protagonista iz kadra v kader ves čas samo kaznuje.

Novo vrednotenje zapovedanih občutij in dojemanja sveta je Žižek ponazoril s primerom iz praktične psihoanalize. Včasih so ljudje hodili na terapije, ker so imeli vrsto nekonvencionalnih želja zunaj urejenega partnerstva. "Danes je že problem, če si zvest ženi, saj naj bi šlo za fiksacijo, večino pa muči občutek, da ne uživajo dovolj," meni Žižek. To so današnje žrtve zapovedanega užitka, slogana - "You have to enjoy", kjer tudi za komičnost ne ostane prav dosti prostora.

STA

---