Zgodba nikogaršnjih otrok

Celovečerni dokumentarec Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci režiserke Maje Weiss gledalcu približa pretresljivo usodo slovenskih otrok, ki so jih Nemci avgusta 1942 poslali v taborišča, ker so bili otroci banditov, povojna jugoslovanska oblast pa jih je spregledovala - zanje so bili nemški otroci. Režiserka je film predsinočnjim na Kopergroundu predstavila z Janezom Žmavcem, predsednikom društva Društva taboriščnikov ukradenih otrok.

KOPER > Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci je občuten in pretresljiv dokumentarec o usodi več kot 650 slovenskih otrok, predvsem iz krajev na spodnjem Štajerskem, ki so jih avgusta 1942 ločili od staršev, in iz Celja odpeljali v posebna taborišča. Večino njihovih očetov, ki so sodelovali v uporu proti okupatorju, so zaprli in potem postrelili, mame pa poslali v uničevalno taborišče Auschwitz. Prva postaja “ukradenih otrok” - od dojenčkov do fantov in deklet, starih 18. let -, je bilo prehodno taborišče Frohenleiten pri Gradcu. Tam so jih razvrstili po starosti in rasnih kriterijih, nato pa poslali v različna taborišča po Nemčiji, kjer so jih prevzgajali v Nemce.

Jedro desetega Kopergrounda traja še vse do sobote. Nocoj bosta med drugim na ogled filma Fekete Leaves in Dober sin boljšega očeta, jutri bo kantavtor in aktivist Dani Kavaš govoril o tem, kako je bili zlodej v Prekmurju, v soboto pa bodo pokazali integralno verzijo dokumentarca Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj, za konec pa bodo koncertirali še ruski Astma in slovenski Trio Tretji tir.

Maja Weiss se je na pot odkrivanja težko izgovorjenih spominov odpravila z Janezom Žmavcem in skupino mož in žena, zaznamovanih z enako izkušnjo. Potovali so v kraje, kjer stojijo taborišča, v katerih so preživeli otroštvo. V žanru drame in “filma ceste” se pred gledalcem vrstijo dokumenti in pričevanja. “Najprej sem z malo kamero posnela približno 30 ur pogovorov, potem pa sem se odločila, da bom v filmu prepletla pričevanja in dokumente,” je režiserka pojasnila spraševalcu Marku Breclju. Veliko zadoščenje zanjo je, kot je povedala, da so njen film za svojega vzeli vsi ukradeni otroci - ne glede na svetovni nazor. Pretresljive izpovedi posameznikov, ki so bili oropani otroštva, so brez vsake, tudi najmanjše trohice sovraštva. Skozi solze, marsikdaj težko izgovorjene besede in trnje spominov je pravzaprav čutiti eno samo željo - ohraniti spomin otrok kot opomin, da se grozote, ki so jih doživeli, ne bi ponovile.

Maja Weiss se kot dokumentaristka loteva predvsem tem, ki se dotikajo kršenja človekovih pravic: s Tomom Križnarjem je posnela Nuba - čisti ljudje, Oči in ušesa boga - videonadzor Sudana in Vojna za vodo, usodo sodobnega delavstva je raziskovala v dokumentarcu Kam je izginil delavski razred, med naslovi njenih dokumentarnih filmov pa so še Fant pobratim smrti, v katerem se je posvetila usodi ljudi, ki so preživeli černobilsko katastrofo in “road movie” Cesta bratstva in enotnosti, v katerem je konec 90. let raziskovala, kaj je na prostoru nekdanje skupne države še ostalo od nje.

Koprsko projekcijo je spremljala razstava, ki jo je pripravil kustos Muzeja novejše zgodovine Celje, dr. Tone Kregar, dokumentarec pa je nastal v koprodukciji Zavoda Maja Weiss in Društva taboriščnikov, ukradenih otrok ter ob finančni pomoči Slovenskega filmskega centra.

MI

---