Novinar Erik Valenčič: Zdravilo za strah? Znanje.

Novinar in vojni poročevalec, doma iz Ilirske Bistrice, je nedavno Kurde spremljal v prvih bojnih linijah na treh vojnih frontah z Islamsko državo. Erik Valenčič je od blizu videl, kaj je mislil Mandela, ko je nekoč dejal: “Če hočeš spoznati resnično trpljenje, poskusi biti pet minut Kurd v Turčiji.”

Med snemanjem dokumentarca je Erik Valenčič na bojiščih 
spremljal različne skupine kurdskih borcev.
Med snemanjem dokumentarca je Erik Valenčič na bojiščih spremljal različne skupine kurdskih borcev.  

PORTOROŽ > Dokumentarni film Erika ValenčičaFronte Kurdistana bo danes ob 15. uri, še pred slavnostno otvoritvijo Slovenskega filmskega festivala, kurdsko vprašanje skušal približati domačemu občinstvu.

> Kurdsko vprašanje je zapleteno, o Kurdih danes mnogi vedo le, da obstajajo. Kako bodočim gledalcem pojasniti bistvo?

“Kurdi so starodavno ljudstvo na Bližnjem vzhodu in obstajajo od 'pamtiveka'. Zadnjih sto let je njihovo ozemlje razdeljeno med Iran, Irak, Turčijo in Sirijo. Kurdov po svetu ne poznajo zelo dobro zato, ker so jih režimi naštetih držav zadnje stoletje močno zatirali. Zato smo o njih zelo malo izvedeli. Vedno so jih skušali asimilirati, tako da so zatirali njihovo kulturo, jezik ... Kurdi prihajajo ponovno v ospredje predvsem zaradi Iraka in Sirije. Ti državi na neki način sploh ne obstajata več, na njunem pogorišču pa so Kurdi našli zgodovinski trenutek za zametke svoje države. So tudi tisti, ki se najsrditeje borijo proti Islamski državi.”

> Slednje se zdi za zahodno javnost še posebej pomembno.

“Kurdi so stopili v ospredje svetovne javnosti v zadnjih dveh letih zaradi dveh stvari. Najprej, ker so se izkazali za zelo dobre in zanesljive borce proti Islamski državi, zato jih tudi zahodne sile podpirajo z oborožitvijo in usposabljanjem. Druga pomembna lastnost Kurdov pa je, da so kot edini narod v regiji pripravljeni nuditi zaščito kristjanom in drugim pripadnikom verskih oziroma etničnih manjših. Kažejo humano, človeško plat, zaradi tega so deležni naklonjenosti tudi z Zahoda.”

> Kaj povezuje Kurde v štirih državah?

“Združuje jih etnična pripadnost. So različnih veroizpovedi, a prevladuje sunitski islam. Treba je poudariti, da so zmerni muslimani. Pri Kurdih ne najdemo skrajnežev. Kar jih pa resnično povezuje, je jezik.”

> Ki pa ga ne govorijo vsi, mar ne?

“Ne, zaradi nasilne asimilacije. A kakor v filmu reče Homer Dizeyee, eden najbolj znanih iraških kurdskih pevcev: Dokler Kurdi priznavajo kurdski jezik za svoj materni, četudi ga ne znajo ali ga ne govorijo dovolj dobro, bo jezik njihova prva in osnovna definicija oziroma vzgib samozavedanja, da so Kurdi narod na Bližnjem vzhodu.”

> Od kod takšno zanimanje za Kurde, da ste bili za posnetke pripravljeni celo tvegati življenje?

“Moje zanimanje za Kurde sega v leto 2004, ko sem prvič kot popotnik, pa tudi novinar Radia Študent, potoval po vzhodni Turčiji, skratka po turškem Kurdistanu. Tam in drugje, kjer Kurdi živijo, sem naletel na prijazne, dobrosrčne, dobronamerne ljudi, ki so mi pojasnjevali, da so narod brez države. Posvojili so me in v meni vzbudili pristno, človeško zanimanje za njihovo trpljenje. V Kurdistan, v vse štiri države, odhajam redno že enajst let. Znanstva sem spletel na različnih družbenih ravneh. To mi je nazadnje, decembra 2014 in januarja letos, omogočilo, da sem obiskal tri frontne bojne črte - dve v Iraku in eno v Siriji. Bil sem edini tuji novinar, ki mu je uspelo priti tako blizu spopadov. Ljudi poznam in mi zaupajo.”

> Pa vas ni bilo strah?

“Resničnost je v vojni zelo drugačna. Presenetilo me je, kako hitro se človek navadi na odmevanje bomb, streljanje ... Tam je smrt nekaj zelo vsakdanjega. To je tu zelo zelo težko pojasniti. Če veš, kakšna je tvoja naloga, se osredotočiš nanjo. Če bi me sredi streljanja pustila na cedilu baterija kamere, bi se mi utegnilo zmešati. Priznam, da me je bilo strah le, ko sem prvega januarja nezakonito prečkal turško-sirsko mejo in s skupino dvajsetih kurdskih borcev tekel v vrsti čez minsko polje proti Kobaneju, proti eksplozijam. Ampak ko sem prišel tja in videl ljudi, ki skušajo preživeti in se borijo proti trenutno največjemu zlu na Bližnjem vzhodu, Islamski državi, sem enostavno vedel, da ne želim biti nikjer drugje. Ljudje ti pridejo tako blizu, da mi je bilo iz Kobaneja težko oditi, pa čeprav gre za hudo vojno območje, kjer so me v sedmih dneh šestkrat skoraj ubili.”

> Kaj si želite, da bi film dosegel pri gledalcih?

“Razlog za snemanje filma izvira iz moje frustracije, ko sem kot novinar nacionalne televizije opazil, da Kurde vedno obravnavajo v zelo kratkih prispevkih, nihče pa ni dovolj temeljito analiziral, o čem govorimo, ko govorimo o njih: kdo so, kaj pravzaprav želijo, kaj je Kurdistan. Če se novinarji ne potrudimo pojasniti ljudem, se ne smemo čuditi nepoznavanju. Iz neznanja pa, denimo, prihajata tudi strah pred begunci in sovraštvo do njih ... V Kurdistan sem odšel le z namero, da bi slovenski javnosti predstavil eno ljudstvo od mnogih, ki si to zasluži. Da bi ljudje razumeli, kaj se na tem zelo kaotičnem Bližnjem vzhodu pravzaprav godi - seveda skozi vidik enega ljudstva.”

> Kako odgovarjate tistim, ki bodo vzdihnili: Ah, kaj nas brigajo Kurdi?

“Obstaja razlog, da Bližnji vzhod imenujemo tako, saj nam je zelo blizu. Destabilizacija Bližnjega vzhoda, kakršno vidimo danes, že ima in bo še imela določene varnostne in siceršnje posledice tudi za stabilnost Evrope. Če se bo Evropa do tega vprašanja vedla nonšalantno, kakor se je doslej, je jasno, da bo stanje čedalje slabše. Manj kot bodo ljudje razumeli, kaj se pravzaprav dogaja na Bližnjem vzhodu in kolikšna je odgovornost velesil za to, več bo pri nas strahu, sovraštva, ksenofobije in fašizma. Proti temu se moramo boriti, in to lahko počnemo le z osveščanjem - od prvih bojnih linij v Iraku do filmskih festivalov.”

> Zadnje dni ste v središču medijske pozornosti kot eden od odpuščenih sodelavcev RTV. Bo to vaš zadnji dokumentarec za nacionalno televizijo?

“Nikoli ne reci nikoli, a kot kaže, je to res moj zadnji film za RTV Slovenija. Sem pa podpisal že predpogodbo z domačo produkcijsko hišo Staragara. Skupaj izpopolnjujemo projekt, ki predvideva mojo vrnitev v Turčijo, Irak in Sirijo. Tam želim posneti film o genocidu nad kristjani. Zagotovo bom delo na tem območju nadaljeval. Ob vedenju, kaj se vse tam dogaja, ne bi mogel mirno spati.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano