• Tržaška priredba Teoreme se izteče v sanjsko, idilično pomiritev  med družinskimi člani.
    Tržaška priredba Teoreme se izteče v sanjsko, idilično pomiritev med družinskimi člani.
    Foto: Peter Uhan

Zapeljivec je družino prišel vznemirit še v Trst

petek, 17. marec 2017, 06:00

Pasolinijeva Teorema, v šestdesetih letih ujeta tako v film kakor knjigo, je večplastno, najrazličnejšim interpretacijam odprto družbenokritično umetniško delo, ki te dni v prav tako kompleksni postavitvi živi še na odru Slovenskega stalnega gledališča Trst.

TRST > Režiser Sebastijan Horvat je z avtorjem priredbe in dramaturgom Milanom Markovićem Matthisom ohranil konstelacijo likov, kakor jo je pred pol stoletja zastavil Pier Paolo Pasolini: v družino premožnega milanskega podjetnika nekega dne vstopi Gost, neustavljivo privlačen mladenič, ki premeša karte med družinskimi člani. Osvoji vsakega med njimi, od proletarske služkinje do buržujskega družinskega glavarja, vsakomur kot neznani Drugi nastavi ogledalo.

Tak je osnovni zaplet Pasolinijeve in tudi tržaške Teoreme - mimogrede, ni čisto jasno, zakaj so ustvarjalci naslov pustili v izvirniku, namesto da bi ga poslovenili v Teorem ali Izrek, kakor se roman imenuje v prevodu Gašperja Maleja.

Predstava je razdeljena v dve enourni dejanji: prvo, ki precej zvesto sledi Pasolinijevemu delu, je postavljeno v Milano šestdesetih let, drugo, ki ga je napisal Matthis, pa v sodobnejši Trst.

Razlika je opazna že pri scenografiji Jürgena Kirnerja: prvi del je postavljen na prostoren oder z velikim kvadratom v sredini, zasukanim tako, da eno od oglišč štrli čez rampo, preteče zasekano v avditorij, drugo dejanje pa se vrši na bolj klasičnem prizorišču, v meščanski jedilnici s križanim Jezusom na steni.

Liki ostajajo isti, soroden je tudi zaplet, povsem različna pa sta razpleta. Igro s pripovedovanjem romanesknih opisov oziroma didaskalij odpre celoten igralski sekstet (Vladimir Jurc, Maja Blagovič, Tadej Pišek, Sara Gorše, Nikla Petruška Panizon in Jasmin Mekić). Skozi podatke, ki jih nizajo po seznamu, gledalec spozna “junake”, njihove značaje in zaplet. Detonator dramskega dogajanja je skrivnostni in zapeljivi Gost - s trdoživim tujim naglasom in nesramežljivim razkritjem svojega telesa ga upodobi gostujoči igralec Jasmin Mekić z Reke, medtem ko v vlogi mladega Pietra blesti novi igralec tržaškega teatra Tadej Pišek - v spominu bosta najdlje ostala prizor njegovega “slikarskega” izbruha in silovit, raztrgan monolog v veličastnem kakofoničnem izteku prvega dela, pospremljen z mogočnim patosom Mozartovega Rekviema.

Učinkovita je tudi avtorska glasba Draga Ivanuše, od krhke, melanholične in tudi bolj igrive vse do težke, zamolkle, zlovešče.

Predstava se izteče v nepričakovano, že kar osladno, sanjsko, idilično pomiritev med družinskimi člani in družbenimi razredi, pomenljiva pa je tudi ponovitev Rekviema, a tokrat nenadoma zlovešče odsekanega.

Horvatova in Matthisova Teorema je bogata z metaforami in simboli, a tu pa tam po nepotrebnem neulovljivimi - prav bi prišlo še nekaj oprimkov, po katerih bi gledalec laže sledil režiserju in dramaturgu. Škoda tudi, da ustvarjalci niso bolj izkoristili vseh potencialov, ki jih ponuja umestitev dogajanja v Trst.

ANDRAŽ GOMBAČ


Povej naprej:

 

Mnenja