“Zame je bil človek bogastvo”

V 97. letu starosti je v noči z nedelje na ponedeljek umrl slovenski gledališki in filmski igralec Aleksander Valič. Bil je med ustanovitelji in stebri slovenskega gledališča v Trstu, kjer je nastopal takoj po osvoboditvi. Od leta 1947 do upokojitve je bil redno angažiran v ljubljanski Drami, zaigral pa je tudi v več filmih, med drugim v prvem slovenskem zvočnem igranem celovečercu Na svoji zemlji.

Aleksander Valič Foto: STA
Aleksander Valič Foto: STA

LJUBLJANA > Aleksander Valič je bil rojen leta 1919 v Gorici. “Ko sem bil majhen, so prihajali italijanski komedijanti v Gorico, in sem jih rad gledal. Oče je temu nasprotoval, a mama mi je pomagala; skrivaj me je vodila gledat. Ko me danes kdo vpraša o teatru, se vedno spomnim teh predstav in mame, ki me je razumela,” se je svojega otroškega navdušenja nad gledališčem spominjal v intervjuju za Primorske novice pred sedmimi leti.

Gregorčičeva pesem

Valičevi so se, kot mnoge primorske družine, pred fašističnim raznarodovalnim pritiskom umaknili v Ljubljano. Kot goreč občudovalec gledališča Aleksander ni zamudil nobene predstave v Drami. Priključil se je sokolskemu ljubiteljskemu gledališču na Viču, kjer je takrat nastopal tudi Stane Sever. V partizane je Valič odšel leta 1942, prvič pa je nastopil v gozdovih Jelovice. Recitiral je Gregorčičevo pesem, ki mu jo je oče dal leta 1927; na dan, ko so fašisti v Gorici prepovedali rabo slovenskega jezika in zažgali slovenske knjige. “Spomnim se tistega dne. Ko je prišel oče zvečer domov, je jokal. Na listku je imel napisano Mojo srčno kri škropite, in je rekel, nauči se, da jo boš znal na pamet.” V partizanih je začel tudi svojo gledališko pot: med drugim je bil član skupine Frontnega gledališkega VII. korpusa na Dolenjskem. Leta 1944 je opravil gledališki tečaj v Semiču. Spomine na gledališka leta v partizanih je objavil leta 1980 v knjigi Frontniki, svoje izkušnje v slovenskem gledališču v Trstu, kjer je med drugim nastopil v predstavi Hlapec Jernej in odigral vlogo izdajalskega Ferleža v Borovih Raztrgancih pa je popisal v knjigi Sanje in resničnost, ki je izšla leta 1999.

Na igralsko pot v partizanih

Svojo igralsko pot je Aleksander Valič leta 1947 nadaljeval v ljubljanski Drami. Takrat se je začel njegov strmi vzpon. Gledalci so si ga zapomnili predvsem kot žlahtnega komedijanta in ljudskega igralca, ki črpa neposredno iz globin čustvenega doživljanja vsakdanjega človeka. Ustvaril je vrsto vlog v klasičnem in sodobnem repertoarju. Med drugim je igral v Molierovih komedijah, kjer je bil “velik v razumevanju šibkosti in zadržanem opozarjanju na to, da poglejmo vase, preden prvi vržemo kamen,” kot j med drugim zapisala žirija, ki mu je leta 2008 podelila Borštnikov prstan. “Vsakič, ko se je pojavil na odru, je predstava zaživela,” je še pisalo v utemeljitvi Borštnikovega prstana. Posebno mesto v Valičevem ustvarjanju pomeni Diderotov Rameaujev nečak. “Ta magistralna stvaritev in igralski dosežek ga je dokončno uveljavil kot karakternega igralca in hkrati začrtal merilo, ob katerem se v našem okolju merijo vsi poskusi monodrame,” je tedaj še zapisala žirija.

O svojih vlogah je v pogovoru za naš časnik med drugim dejal: “Igral sem majhne in velike vloge, igral sem lepe in težke vloge, vseh vrst ... Mimogrede: rad sem hodil po cesti in iskal človeka, ki bi mi odkril značaj, kakršnega sem potreboval za svojo vlogo na odru. Zame je bil človek bogastvo in odigrati to bogastvo je bilo zame težko in odgovorno, ampak rad sem to delal. Teater je bil moja ljubezen. Zame je gledališče delček barvitega življenja. Iz tega sem potegnil in pokazal lepo, slabo in grdo. Vse sem igral, saj so na svetu vsi mogoče ljudje. Ni enostavno, ker moraš veliko vedeti o človeku, če ga hočeš igrati. In včasih se ti posreči, zmeraj pa ne. Rad sem pa to delal.”

Filmski pečat

Valič je med različnimi generacijami prepoznaven tudi po svojih filmskih vlogah. Nastopil je v 15 slovenskih filmih, med drugim v prvem slovenskem zvočnem celovečercu Na svoji zemlji Franceta Štiglica ter v filmih Tistega lepega dne, Dolina miru in Ne joči, Peter istega režiserja. V Baško grapo, kjer so posneli film Na svoji zemlji, se je rad vračal.

Oktobra pred dvema letoma so tam pripravili slovesnost, na kateri so obeležili 65 let prvega slovenskega zvočnega filma. Valič se je svoje vloge takrat spomnil takole: “Ko so moji soborci in tovariši izvedeli, da bom v filmu igral domobranca, so mi rekli: 'Pa kako si mogel sprejeti to vlogo?' Resda nisem bil najbolj zadovoljen z njo, a želel sem sodelovati v prvem slovenskem filmu. Bil sem namreč neizmerno srečen, saj se mi je izpolnila velika želja - da je ta zemlja svobodna.”

Poleg Borštnikovega prstana je Aleksander Valič za svoje delo prejel še nagrado Prešernovega sklada (1967), Borštnikovo nagrado za igro (1972) in častni znak svobode Republike Slovenije (2002). A kot je povedal v intervjuju leta 2008, so mu največ pomenila priznanja ljudi: “Največja nagrada, ki jo doživljam še danes, je, ko me ljudje ustavijo in mi čestitajo za moje vloge, veseli, da so me spoznali. To so zame res bogate nagrade.”

MAKSIMILJANA IPAVEC, STA


Najbolj brano