Zadnjo besedo ima kamen

Po štirih letih zatišja imajo drevesa, ki obkrožajo delovišče Forma vive na Seči spet prašnato obleko, v tišino pa režejo zvoki strojev in orodij, s katerimi kiparji svoje ideje vdelujejo v bloke istrskega kamna. Letošnji, 28. mednarodni kiparski simpozij, ki ga pripravljajo Obalne galerije, ima naslov _stARTart_up in prinaša dve novosti; skulpture nastajajo za javni prostor - park Sonce v Luciji-, sodelujejo pa mladi kiparji: Renzo Durante, Marko Zelenko in Miha Pečar.

Skulpturo Marka Zelenka so navdahnili morski datlji. Foto: Maksimiljana Ipavec
Skulpturo Marka Zelenka so navdahnili morski datlji. Foto: Maksimiljana Ipavec

SEČA > Leta 1961 je zamisel o kiparskih delavnicah na prostem v Sloveniji zaživela na dveh krajih: na Sečo so prišli kiparji, ki so klesali kamen, na Kostanjevico ob Krki pa njihovi kolegi, ki so ustvarjali v lesu. Iz Avstrije - natančneje iz kamnoloma St. Margarethen - sta idejo, ki se je porodila kiparju Karlu Prantlu, k nam prinesla Janez Lenassi in Jakob Savinšek, ki je simpoziju “žive oblike” dal tudi ime. Kasneje sta se Formi vivi pridružili še dve mesti - v Ravnah na Koroškem so leta 1964 umetnikom kot material za ustvarjanje ponudili jeklo, tri leta pozneje pa v Mariboru beton. Vsa štiri slovenska središča forma vive so imela boljša in slabša leta in vsi simpoziji, z izjemo portoroškega so za nekaj časa ugasnili.

Zgodba o uspehu

Delovišče na Seči je pred dvema letoma - prireditev je že od začetka zasnovana bienalno - samevalo. V Obalnih galerijah so se takrat odločili za znanstveni posvet, na katerem so strokovnjaki - kustosi podobnih delovišč po svetu, domači in tuji umetniki, predstavniki občine ... - razmišljali o pomenu tovrstnih prireditev, njihovi vlogi v prostoru ter seveda tudi o njihovi prihodnosti. Forma viva na Seči se je s svojim polstoletnim delovanjem namreč uveljavila kot eden najpomembnejših kiparskih simpozijev na svetu, ki deluje brez prekinitev in se lahko pohvali z zbirko več kot 140 umetnin na prostem.

“Forma viva je zgodba o uspehu,” je prepričana Majda Božeglav Japelj, kustosinja Obalnih galerij. “V 80. letih je naveza vseh štirih slovenskih mest, kjer so bili simpoziji in galerije, sicer razpadla. Portoroški del je s svojo predanostjo ohranil dolgoletni ravnatelj Obalnih galerij Toni Biloslav, ki je simpozij umetniško vodil do leta 2011,” pojasnjuje kustosinja.

Kamen ni trd, tisti, ki dela z njim, mora biti mehak

Letošnji simpozij ima dve posebnosti: skulpture so namenjene za javni prostor; 17. oktobra jih bodo postavili v lucijski park Sonce, na razpisu, ki so ga objavili maja letos, pa so k sodelovanju povabili mlade umetnike. V želji, da ponudijo možnost in priložnost tudi mladim ustvarjalcem, so letošnjo izdajo naslovili _stART_up (zagon, začetek), pomanjkanje denarja pa je vodstvo simpozija vodilo k še eni odločitvi; kiparjev niso odpeljali v Kanfanar ali kakšen drugi kamnolom, kjer so si sodelujoči na Forma vivi običajno izbrali kamen, ampak so jim ponudili kamnite bloke, ki so samevali na delovišču.

“Ne to ni ovira,” so na vprašanje, ali jih omejuje, da si svojega kosa kamna niso mogli izbrati, odgovorili letošnji udeleženci. Vsi so na podobnih delavnicah že sodelovali in kot pravijo, je poseben čar prav to, da delaš skupaj, si izmenjuješ izkušnje in se tako učiš.

“Učimo se vse življenje, za delo s kamnom pa to še posebej velja. Stari kamnoseki so rekli, da kamen ni trd, človek, ki dela z njim, mora biti mehak. Kamen ima vedno zadnjo besedo in ne dopušča napak,” pravi Miha Pečar. Iz kiparstva je diplomiral na akademij v Carrari, kjer trenutno zaključuje študij na drugi stopnji. Prihaja iz Portoroža, Formo vivo pa pozna že od malega: “Spomnim se, da smo kot šolarji v skulpturah v tem parku videli vse - od vesoljske ladje do skrivališč.” Ko je zasnoval svojo skulpturo, je imel v mislih prostor: “Ko sem videl, kje naj bi kip stal, me je zadelo - 'kako je tu suho in prazno'. Kljub temu, da so v parku Sonce že zasadili nekaj dreves, sem v idejno zasnovo svojega projekta vključil tudi to, da bodo ob mojem kipu rasla tri drevesa,” pripoveduje in pripomni, da bodo del njegove postavitve rdeči kostanji.

Zamisel očetov Forma vive, ki so simpozij in galerijo na prostem snovali v želji, da umetniki vzpostavijo dialog med svojim delom in naravo in tako iščejo ravnovesje med naravo in umetnostjo, s skulpturo, ki te dni nastaja na Seči, ohranja tudi Marko Zelenko.

Narava in požrešnost

“Ne, ni NLP,” se zasmeji diplomant ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Navdih za kip je, kot pove, dobil ko je iskal skupne točke med kiparstvom v naravi in - požrešnostjo: “Ko sem se sprehajal po plaži, sem naletel na kamen, ki so ga obdelali najboljši kamnoseki v naravi - morski datlji.” To so tiste školjke, ki živijo v skalah, v katere zvrtajo luknje. So edina zaščitena vrsta mehkužcev v slovenskem morju, a to “strastnih nabiralcev” ne odvrača - še naprej jih “tolčejo” iz skal in tako uničujejo njihovo naravno okolje ter s tem ogrožajo obstoj te vrste. Skulptura, ki jo dela Marko Zelenko bo obla in - v čast naravnim kamnosekom - polna vrtin. Kot pravi, je vesel, da bo kip, ki ga bo izdelal, stal ob morju, saj že po svoji naravi in sporočilnosti sodi tja.

Valove oziroma en velik val pa poskuša iz kamna izvabiti italijanski kipar Renzo Durante. V Sloveniji in na Hrvaškem se je udeležil že več kiparskih delavnic, ta pa je, kot pravi, posebna. “Že ko sem videl posnetek portoroškega parka skulptur iz zraka, me je navdušil.” Njegov osnutek, ki ga je poslal na razpis je bil, kot pove, nekoliko drugačen, kot bo končna izvedba: “Ko prideš na simpozij in se soočiš s kamnom, moraš svoj zamisel prilagoditi, ne gre drugače.”

Zadnjo besedo ima pač vedno - kamen.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano