Za šankom v muzeju

Dvoranica Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači resda prav nič ne spominja na betolo, še manj na vinsko klet, pa vendar je Iztoku Mlakarju predsinočnjim vanjo uspelo zvabiti pisano druščino svojih junakov, ki najraje modrujejo za šankom. In zadonelo je tudi nekaj čisto novih pesmi.

Iztok Mlakar je ob spremljavi glasbenika Davida Šuligoja tudi   v Divači duhovito oživljal svoje like, ne 
samo s širokim glasovnim registrom, marveč tudi s premišljenimi  grimasami in telesnimi gestami.  Foto: Andraž Gombač
Iztok Mlakar je ob spremljavi glasbenika Davida Šuligoja tudi v Divači duhovito oživljal svoje like, ne samo s širokim glasovnim registrom, marveč tudi s premišljenimi grimasami in telesnimi gestami.  Foto: Andraž Gombač

DIVAČA >Igralec, komedijant, glasbenik Iztok Mlakar dosledno vztraja pri nastopanju pred šestdesetimi poslušalci - ker jih želi videti vse, jih nagovarjati iz oči v oči, kakor bi bili v oštariji, ne v gledališču.

Tudi tokrat je pred zbrane srečneže - vrsti kandidatov za vstopnico baje spet ni bilo videti konca - prikorakal z izvrstnim glasbenikom Davidom Šuligojem, ki tako njegove plošče kakor koncerte že od samega začetka bogati s harmoniko, kitaro, kontrabasom in še čim.

Mlakar je nastop pričel z zahvalo najzaslužnejšim za tovrstne dogodke: “To ste vi. Vi, ki prihajate na moje nastope. Čeprav upam, da bo do tega prišlo, sem zmeraj znova presenečen, ko se res zgodi. Preseneti me, da so še ljudje, ki so se pripravljeni zrihtati, se lepo, zakmašno obleči, zapustiti topel dom in gledati enega takega kot sem jaz, majhnega in grdega. Meni se mene ne bi dalo prit gledat!”

V daljšem uvodnem monologu je že kar takoj udaril z duhovito in aktualno politično satiro. Ugotavlja, da smo Slovenci verjetno edini narod, ki politične razprtije vsakič znova spelje na sedemdeset let stare dogodke, nihče pa ne prisluhne klapi za šankom, ki vsak večer reši tako domovino kakor svet, tudi po petkrat, šestkrat v eni sami noči - je pa res, da se drugo jutro nobeden od njih ne spomni, kako jim je to uspelo.

V novi, še neobjavljeni pesmi je kot ponosen in glasen član take klape nagovoril politike, jih povprašal, zakaj se ne zgledujejo po pivskih bratcih, ki drug ob drugem pijejo bodisi belo bodisi rdeče vino, pa se zaradi tega ne zmerjajo kakor politiki.

Mlakar koncertne nastope zabeli z dovtipi, duhovitimi opazkami in igralskimi veščinami, ki mu jih novodobni stand-up komiki upravičeno lahko zavidajo. Bogate galerije svojih likov ne oživi samo s širokim glasovnim registrom kakor na ploščah, marveč tudi z grimasami in telesnimi gestami, premišljenimi in natančno oblikovanimi. Na dveh kvadratnih metrih čisto sam odigra cele drame, sage in po krivici zamolčana poglavja iz bogate primorske zgodovine.

O vsem tem so se zbrani v Divači lahko prepričali že pri naslednji pesmi, gurmanski Od Franca Frančeškina god. Mlakar je zapel še odo tistemu, “kar pri ženski pravi moški prvo opazi”, med Var' se, čeča pa upodobil tako prostodušnega hribovca kakor njegovo mestno frajlico ter se posebej poklonil Cerkljanom, fajn ljudem, ki premorejo nekaj izjemno dragocenega: “Ponosni so na to, kar so, znajo se šaliti na svoj račun in sprejeti hec na svoj račun, kar je zmeraj znak inteligence.”

Tudi sam je zabrenkal na akustično kitaro, se spominjal slovitega štrajka v fabriki, ki se je začel z vzklikom “Pubi, usidma se!”, opeval pa tudi neumrljivo ljubezen že davno pokojnih Štefane in Bertolina.

Med starejšimi klasikami, ki jih znajo na pamet in jih navajajo tudi v vsakdanjih pogovorih, so poslušalci glasno pritegnili Mlakarju, mu pomagali repati “Avtopromet Gorica”, pozorno pa so prisluhnili novejšim pesmim, tako hudičevemu monologu iz Mlakarjeve nove komedije Pašjon kakor Volitvam, ki jih je premierno zapel uporniški množici na “tretji vseslovenski ljudski vstaji” predlani v Ljubljani.

Po debeli uri in pol sta Mlakar in Šuligoj zapustila odrček, krepek aplavz pa ju je priklical nazaj, za dodatek oziroma - kakor je dejal Mlakar - “popravni izpit”.

Bi še eno ljubezensko, je povprašal poslušalce? “Ja, Vandimo!” se je oglasilo iz prvih vrst. Mlakar se je nasmehnil: “Dajte najprej trgat, potem bomo pa vandimali.” In je raje krenil v novo pesem Šuolni iz Pašjona, ki resda še ni izšla, vendar jo že lahko uvrstimo v šopek njegovih najlepših ljubezenskih. Med nežno stkanimi stihi, ki prav nič osladno opevajo življenje in staranje v dvoje, so se marsikateri punci in gospe orosile oči. Pa niti dedcem ni bilo vseeno ...

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano