Z radostno in brezmejno glasbo zoper zlo

Klasične glasbe ne zapirajmo v slonokoščeni stolp umetnosti, marveč jo ponesimo med ljudi s širokim nasmehom na obrazu, so si rekli glasbeniki iz dežel nekdanje Jugoslavije, si podali roke in družno ustanovili angažirani No borders orchestra.

BALKAN > Pred tremi leti so glasbeniki z dirigentom in umetniškim vodjo Premilom Petrovićem na čelu objavili manifest, v katerem so odločno zapisali, da se No borders orchestra zoperstavlja nacionalizmom, rasizmu, ksenofobiji, homofobiji in nasilju, s kakršnim se je krvavo iztekla zgodba dovčerajšnje skupne države. Prav tako orkester ne namerava gojiti jugonostalgije: “Ravno nasprotno, ves je usmerjen v prihodnost. Nostalgija onemogoči kritičnost, prav kritični angažma pa je naša temeljna ideja.”

V manifestu, objavljenem tudi v spremni knjižici novega cedeja The Opening, izdanega pri založbi Universal, razkrivajo, da se je njihova glasbena tovarišija med ustanavljanjem navdihovala pri orkestru Vzhodno-zahodni divan, v katerega sta dirigent Daniel Barenboim in intelektualec Edward Said povezala izraelske in palestinske glasbenike. Tovrstne druščine nočejo ukinjati medsebojnih razlik, marveč drugačnosti pobratiti, širiti spoznanje, da različni moramo oplajati drug drugega, ne pa se prepirati in vojskovati.

Klasična glasba naj ne bo dolgočasno resnobna in rezervirana za elite, marveč naj bo živahna in naj povezuje čim več ljudi, strah in sovraštvo, ki sta predolgo vladala Balkanu, pa naj se umakneta radosti in strasti, pravijo simfoniki No borders orchestra iz Beograda, Ljubljane, Zagreba, Sarajeva, Skopja, Prištine in Novega Sada.

Ustanovni koncert so v Beogradu odigrali pred - popolnoma praznim avditorijem! Da bi izbrisali mejo med glasbeniki in občinstvom, so obiskovalce namreč povabili kar na oder.

Za njimi je že kar nekaj pomembnih nastopov: poslušali so jih v Prištini, Ljubljani, Bruslju, Rotterdamu, na Dunaju in drugod, zdaj pa petdeseterica glasbenikov poslušalca naposled nagovarja tudi iz zvočnikov.

Novi album The Opening odprejo s Klasično simfonijo št. 1 v D-duru ruskega mojstra Sergeja Prokofjeva, nadaljujejo s silovitimi Konji svetega Marka sodobne srbske skladateljice Isidore Žebeljan, ki se prelijejo v tankočutnejšo Siegfriedovo idilo nemškega klasika Richarda Wagnerja, slabo uro dobre glasbe pa zaokrožijo Plesi iz Galánte velikega madžarskega skladatelja 20. stoletja Zoltána Kodályja.

Simfoniki naokrog gostujejo tudi z Verdijevo opero Macbeth - samo v septembru jo bodo igrali v Južni Koreji, Avstraliji in Nemčiji.

“Meja je samo druga beseda za predsodek,” pravijo brezmejni glasbeniki, pravi državljani sveta.

ANDRAŽ GOMBAČ

---