Vsi, prav vsi smo edinstveni!

Princesa Mandarinka je zgodba o želji po drugačnosti in spoznanju, da je ta v nas vraščena že ob rojstvu. Otroško predstavo, ki jo je napisala in režirala ter jo tudi odigra Samanta Kobal, so v soboto premierno predstavili v koprski hiši ustvarjalnih zgodb Gajbla, kjer bo princesa v decembru zaživela še dvakrat.

KOPER > “Princesa mandarinka je lahko vsak od nas, tudi fantje. Vsak, ki si želi biti nekaj posebnega,” pravi Samanta Kobal. Dramaturginja in vodja Gajble ugotavlja, da je dandanes redko kdo zadovoljen s tistim, kar ima. “Deklica, ki je sprva brez imena, je sama sebi dolgočasna. Spomni se na čarovnijo, ki pa jo zaradi napake pri izgovorjavi čarobnih besed spremeni v princeso Mandarinko. Čarovnija ji omogoči, da postane posebna, drugačna od vse ostalih. Ne pričara si sicer gradov, temveč dodaten par rok, nog, več oči, celo še en nos in usta,” pripoveduje avtorica o deklici, ki se ji sprva zdi imenitno, da bo več stvari počela naenkrat, več videla, več doživela.

A kaj kmalu ugotovi, da je vse to, kar si je pričarala, preveč. Več kot ima, slabše živi, bolj je nesposobna. Z več očmi celo manj vidi, z več nogami težko hodi. “Zgodi se nasprotni učinek. Na koncu se znebi vsega in odkrije pravo čarovnijo: deklica je že posebna. Na svet pridemo z vsem, kar potrebujemo in vsak, prav vsak, je že poseben, edinstven in kajpada drugačen od ostalih ter zato nič boljši ali slabši,” poudarja Kobalova.

Predstava je namenjena otrokom od 4. do 7. leta. V koprski Gajbli bosta ponovitvi še 14. in 20. decembra, zaradi omejenih kapacitet pa ustvarjalki prosita obiskovalce za predhodne najave na gajblinem facebook profilu.

Za likovno podobo predstave je poskrbela Tinka Leskovšek, ki jo mladi bralci poznajo po ilustracijah slikanice Lepa lopata. Ker gre za domala brezproračunsko predstavo, si je zamislila, da bo osrednji rekvizit kovček. Deklica ga v prostoru slučajno najde, ga odpre in v njem so vsi novi udi in čutila, ki ji omogočajo čarovnijo. Pri snovanju pripomočkov je uporabila vse, kar sta imeli na voljo: star kovček je “naličila”, za dekličine nove atribute pa je uporabila filc, ki ga je poslikala z akrilnimi barvami. “Gre za minimalizem, ki pa, upamo, morda lahko otroke spodbudi k želji po ustvarjanju. Igrajo se lahko s tistim, kar že imajo. S preprostimi izvirnimi rešitvami lahko sam ustvarja in se zabava. Otrok ne potrebuje dragih igrač, temveč spodbujanje domišljije,” poudarja Tinka Leskovšek.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---