Vsak je svoje sreče programer

Te dni so ljudje, ki so blizu vsestranski Cerkljanki Liviji Rojc Štremfelj, dobili v dar nenavadno knjižico Zgaga vsakič zmaga. Julija, ko se je marsikaj v njej in njenem Cerknem lomilo, je na 31 rekov pisala blog in na pobudo bralcev vse skupaj še natisnila.

  Livija Rojc Štremfelj je v  knjižici  Zgaga vsakič zmaga po svoje 
duhovito zasukala slovenske reke. 

 Foto: Saša Dragoš
Livija Rojc Štremfelj je v knjižici Zgaga vsakič zmaga po svoje duhovito zasukala slovenske reke.  Foto: Saša Dragoš

CERKNO > “Brez dela ni ... praznika dela,” je prvo na prikrojen rek ubrano razmišljanje blogerke Livije Rojc Štremfelj. V knjižico Zgaga vsakič zmaga jih je natisnjenih še 30, ki so na osnovi pregovorov nastali v projektu 31 julijskih dni, ko je na svojem blogu dan za dnem razmišljala o življenjskih razpotjih, svojih in naših vsakdanjih. V njih je nanizala obilje kažipotov na svetlejše in obetavnejše poti.

Jezikoslovka, magistra menedžmenta, vsestranska prostovoljka in ta hip tudi brezposelna Livija Rojc Štremfelj ni novinka med pisanimi besedami. Več let je urejala svoj spletni portal, pozneje se je posvetila blogu. Najpogosteje z vsebinami iz Cerknega, kraja, ki ga, kot pravi, ne bi zamenjala za nobenega drugega pod Alpami ali drugod. Navkljub temu, da v njem deli usodo brezizhodnosti z mladimi Cerkljani.

“Imam to srečo, da živim v zelo pristnem slovenskem mestecu, kjer se med sabo tako dobro poznamo, da se tudi prepoznamo. Neredko se srečamo s tistimi, s katerimi naj se ne bi, a vseeno vodimo dialog, ki je namenjen le samemu sebi,” sicer kritično, a le v premislek, kot pravi, začenja zapis Mislim, torej nisem o tem, da bi morda tudi v Cerknem čvekanje veljalo nadomestiti s poskusom razumevanja razmišljujočih.

Navsezadnje je Štremfljevo, vsej ljubezni do rodnega kraja navkljub, peklo in “zgagalo! v grlu, da se je tudi zase zdravilno s peresom (računalnikom) sprehajala skozi razmišljanja.

V dnevu, naslovljenem Vsak je svoje sreče programer, se pokloni računalniškim “magom”, ki znajo z učenimi napravami vsakdanjih ljudi, medtem ko slednji pozabljajo, da “smo tudi mi lahko programerji svoje sreče. Ugotovimo, kaj je naša koda, da jo bomo spreminjali, da bo delovala tako, kot bomo mi hoteli in da bo služila še komu. Ko jo dobimo, bomo vedeli, da si lahko čisto sami kujemo srečo.”

Naslednji dan pravi - laž ima kratke noge, zato ima mopedin: “Ker pustimo, da se nam laže vse povprek, spotoma laži nakazujemo evro po evro, da si na koncu kupi mopedin. Govoriti resnico osvobaja. Jo je pa najtežje povedati tistim, ki je niso pripravljeni slišati. Da bi zadevo olajšali, sedemo k laži na mopedin in čisto po njeno hitro ubežimo situaciji.”

Povej mi, s kom se družiš, in poveš mi, kdo si, Ne želi svojega bližnjega idej ... in tako do 31. dne. Z izseki pa zapisom delamo silo, zato jih svetujemo v branje. Zgage sicer ni mogoče kupiti, si jo je pa mogoče sposoditi pri prijateljih, znancih, ki so knjižico dobili od Štemfljeve v dar.

SAŠA DRAGOŠ


Najbolj brano