Vrhunski izvajalci v mlačnem mestu

Letošnji, 15. Tartini festival je z osmimi koncerti napolnil štiri prizorišča v Piranu in enega v Kopru. Sklenil ga je koncert izvrstnega francoskega pianista Huguesa Lecléra.

PIRAN > Minulo soboto je v dvorani Tartinijeve hiše nastopil slavni mojster flavte, tako baročne kot moderne, Massimo Mercelli, ponedeljkov sklepni koncert pa je oblikoval francoski umetnik na črno-belih tipkah Hugues Leclére. Stara znanca in tudi velika prijatelja Tartini festivala pa Tartinijeve glasbe tokrat nista uvrstila v spored.

No, klavirskih partitur slavni Pirančan res nima v svojem opusu, je pa Mercelli edini flavtist, ki je, sicer že pred leti, posnel čisto vse Tartinijeve sonate za flavto. A tokrat je bil na vrsti njegov “življenjski projekt”, Johann Sebastjan Bach. Posnel je že vse njegove sonate za flavto in klavir, zdaj pa pripravlja nove, z novimi odkritji, s pianistom Raminom Bahramijem in z novo, pri Bachu navdahnjeno skladbo, ki jo je prav zanj napisal Michael Nyman. Sicer pa Mercelli priznava, da je bil Bach njegova “prva ljubezen” in je vseskozi ostal njegov “sopotnik”, “učitelj” ter celo “oče”. Ob tem se italijanski flavtist vseskozi posveča tudi sodobni glasbi; pred dvema letoma mu je daljšo skladbo posvetila slavna ruska skladateljica Sofija Gubajdulina, veliko pa sodeluje tudi s Pendereckim, Philipom Glassom (njegove posnetke je prav pred dnevi za izdajo na spletu odkupil Apple) in drugimi sodobnimi skladatelji. Ker stalno združuje staro in novo glasbo, igra tudi čisto posebno flavto, sicer leseno, a z moderno mehaniko, brez ustnika, kar mu omogoča, da nekatere skladbe lahko igra na moderen način, lahko pa tudi kot baročno prečno flavto. In vse to smo lahko doživeli ob poslušanju štirih Bachovih sonat za flavto in čembalo, ki ga je vestno in zvesto obvladoval Corrado de Bernart, Italijan s francoskim priimkom in daljnim francoskim izvorom. Čeprav tudi on posega po kasnejših partiturah za klavir in fortepiano, od Mozarta do Petrassija, ostaja v duu z Mercellijem že vseh petnajst let zvest čembalu in Bachovi družini. Zadnji bis na Tartini festivalu pa je Mercelli vendarle zaigral kot solist: izjemno virtuozno skladbo Michaela Nymana Yamamoto perpetuo iz Koncerta za flavto in godala, ki ga je Nyman napisal za Mercellija, posvetil pa japonskemu stilistu.

V ponedeljek je v Tartinijevi hiši zazvenel klavir. Ne najboljši, a vendar tisti, ki že leta domuje v rojstni hiši velikega mojstra narodov. In prav to je največ pomenilo tenkočutnemu, nežnemu, a hkrati vselej izrazno močnemu francoskemu pianistu Huguesu Lecléru, ki se je po štirih letih vrnil v Piran. Njegov spored tokrat ni bil tako francosko obarvan, kot tedaj, ko ga je posvetil Debussyju, a vendar je ostal z njim (ali vsaj s Parizom) nekako povezan. Tako Chopin kot Liszt sta živela v Parizu, Musorgski, ki mu je Leclére namenil ves drugi del koncerta, pa je bil Debussyjev vzornik. Po dveh Chopinovih Nokturnih in eni Baladi ter Lisztovih Funerailles so namreč zazvenele Slike z razstave Modesta Musorgskega. Z briljantno izvedbo in s svojo nevsiljivo sugestivnostjo je francoski pianist tako prevzel občinstvo, da ga niti po treh dodatkih ni izpustilo iz nabito polne in predvsem prevroče dvorane.

Tartini festival se je moral namreč obakrat zapreti v razgreto hišo, da ne bi skupaj z večerno sapico vanjo vdirali zvoki še najmanj dveh hrupnejših sočasnih prireditev na Tartinijevem trgu. O podobnih vdorih različnih zvokov je bilo slišati tudi po sicer veličastnem otvoritvenem koncertu, ki so ga oblikovali I solisti Veneti, nekoliko mirneje pa so v Križnem hodniku Minoritskega samostana izzveneli koncerti Tartinijevega kalejdoskopa, ki ga je s spremljevalci oblikovala Mojca Gal, ter nastopa Steiner tria in izjemnega francoskega violinista Davida Plantierja, ki je prav letos izdal ploščo s Tartinijevo glasbo.

Jubilejni, 15. Tartini festival se torej res lahko pohvali z vrhunskimi izvajalci in zelo dobro obiskanimi koncerti ter s prestižnim sodelovanjem na Festivalu Giuseppe Tartini, ki ga v Padovi prirejajo I solisti Veneti; v sredo bo prav festivalski ansambel Il terzo suono iz Pirana sklenil padovanski festival.

Tu velja pohvaliti tudi sodelovanje Tartini festivala z italijansko skupnostjo iz Pirana, še vedno pa organizatorji pogrešajo nekaj več naklonjenosti piranske občine in njeno zaupanje v dolgoročno sodelovanje, ki omogoča pravočasno načrtovanje koncertov. Le tako bi jim uspelo obdržati kakovost Tartini festivala, ki ga ceni ves glasbeni svet.

LEA HEDŽET, Radio Koper

---