Vojna ni uspela zatreti sle po umetnosti

Razstava Danilo Lokar in velika vojna, ki so jo postavili v Lavričevi knjižnici, prinaša zanimive drobce iz ajdovskega dela zapuščine pisatelja in zdravnika Lokarja. Avtorica razstave, Ivana Slamič, je iz obsežnega gradiva izbrala pisma, ki so jih Lokarju na Dunaj in v Furlanijo, kjer je bil vojaški zdravnik, med letoma 1914 in 1918 pisali domači in prijatelji.

AJDOVŠČINA > “Predragi stariši! Oprostite, da Vam nisem nič pisal. Posebnega se ni zgodilo z mano nič - in tako ne vem, kaj naj bi sporočal. Do danes stanujem v dij. domu in upam, da ostanem. Eno nadstropje je še ostalo dijakom in tu se prekladamo, kakor pač gre - iz sobe v sobo. Na klinikah se vrše predavanja in tako mi je izpolnjena polovica dneva. Pri kirurgiji je vsak dan ranjencev z bojišč, kolikor in kakoršnih kdo hoče ...” je Danilo Lokar (1892-1989) z Dunaja sporočil staršem 31. oktobra 1914. S tem pismom se začenja zanimiva razstava Danilo Lokar in velika vojna, ki je na ogled v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini.

Ivana Slamič je za razstavo iz ajdovskega dela zapuščine pisatelja Lokarja z dokumenti, rokopisi, osnutki za literarna dela, izrezki iz časopisov in korespondenco izbrala pisma, dopisnice in zalepke, ki so si jih med letoma 1914 in 1918 pisali člani družine Lokar. Tem je dodala še dva “zunanja” avtorja, pisateljevega prijatelja Ivana Lulika in Lokarjevega dunajskega sostanovalca Adolfa Ivančiča.

Razstavi je dodala publikacijo Danilo Lokar in velika vojna, Roman leto osemnajsto in družinska pisma, s spremnim besedilom in prepisom pisem.

“Koliko pisem zalepk in “feldpostkart” se je ohranilo! In zdaj so najdena nova, iz istega obdobja. Lokar je skrbno hranil dopisovalski arhiv, iz njega spoznavamo življenje družine, ki si je dopisovala pogosto, skoraj vsak dan. Pošta je prihajala in odhajala redno, tudi ko je monarhija že razpadala. Zanimivo je, kako različni pisci opisujejo iste dogodke, kaj jih prizadene. Na primer mater ranjeni otroci na dvorišču ajdovske bolnice. Iz vseh pisem pa veje odpor do vojne, popolno razčlovečenje, zlo vojne, ki je v nasprotju z naravnimi zakoni,” poudarja avtorica razstave, upokojena profesorica slovenskega jezika in svetovne književnosti.

Ob urejanju pisem pa jo je najbolj presenetila neverjetna sla po umetnosti. “Lulik razmišlja o prevajanju Wildove Salome, bere Antigono, Ivančič Tolstojeva pisma, Novak prosi Lokarja, naj mu pošlje Shakespeara in Strindberga. Umetnost pomaga preživeti. In ne misliti na smrt. Samo na svojo živo kri mislim, pravi Lulik, ne na smrt. In umetnost ohranja življenje, kar nam sporoča Lokarjev roman Leto osemnajsto. Fikcija je še močnejša od vseh dejstev,” dodaja avtorica razstave.

ALENKA TRATNIK

---