Vojna je, žal, še vseprisotna

Razstava Sledi/Spuren je pripotovala z Dunaja, se vmes ustavila v Ljubljani, Mariboru in Potrni, ter dela šestih slovenskih in šestih avstrijskih ustvarjalcev postavila na ogled na svoji poslednji postaji, v koprski galeriji Loža. Projekt, ki svojevrstno reflektira sledi, ki so jih pustile tako 1. svetovna vojna kakor vse vojne, ki še divjajo, v nas in po svetu, nadgrajujejo pogovori in okrogle mize. Tako bo 7. oktobra tudi v Kopru.

Odpri galerijo

KOPER > Razstava je, ob dragoceni podpori slovenskega kulturnoinformacijkega centra Skica, povezala dunajsko galerijo Schleifmühlgasse 12-14 ter tamkajšnjo kustosinjo Denise Parizek in Obalne galerije Piran, ki jih je v tej navezi zastopal kustos Vasja Nagy. Pri tem velja omeniti, da je avstrijske ustvarjalce načrtno izbiral slovenski kurator, slovenske pa njegova avstrijska kolegica.

“Dogovorili smo se, da ob stoti obletnici začetka 1. svetovne vojne, soustvarimo projekt, razstavo, ki bi spomnila na ta začetek, na vojno, na obdobje, ki je sledilo, na samo zgodovino in se na tak način navezali tudi na spomin, iz česar je vzklil naslov Sledi,” se je na odprtju v koprski loži spominjal Vasja Nagy.

Galeriji sta pozimi 2013 objavili natečaj na temo, ki je bila zelo široko zastavljena, nanjo pa so se ustvarjalci lahko prijavljali samo z deli, narejenimi iz ali na papirju. “Papir je bil poleg vojne prav tako tema. Bil je obenem medij in tehnika. Morda najpomembnejša rdeča nit razstave je bila tudi povezava Avstrija - Slovenija, ki je obenem povezava južne železnice, saj je postavitev potovala ob tej komunikacijski žili, ki je bila ob svojem nastanku sredi 19. stoletja ena glavnih v Evropi,” je dejal kustos, in poudaril, da so se ustvarjalci izražali zelo različno, tako iz raznolikih vsebinskih stališč kakor s tehnikami.

Na razstavi imamo, denimo, tako SoldataGorana Medjugorca, ki je svojega bojevnika v polni opremi postavil pred enega prepoznavnih diskontnih trgovin, kakor skulpturo Inlay - cik tik tak, cik cakEve Petrič, ki je s tradicionalno idrijsko čipko ustvarila figuro, prepredeno z vzorcem, blago spominjajočim na tračnice. Neposredneje sta se teme lotila Katja Oblak in Julij Borštnik, ki sta iz kaširanega papirja ustvarila na videz krhko Tračnico - železnico, s katero pripovedujeta zgodbo “zgodovinskem razvoju železnice ter z njo povezanih hrepenenjih in razočaranjih”.

Največ pozornosti pa je pritegnil projekt Ganija Llalloshija, ustvarjalca kosovskih korenin, ki živi in ustvarja v Portorožu. Njegove bankovce za 101 evro je navdahnila neodvisnost Kosova, ko se je za trgovanje začela uporabljati evropska valuta, saj takrat lokalna oblast ni bila sposobna vzpostaviti državnih institutov. Na njegovih bankovcih je domala vse izmišljeno. “Je kombinacija fikcije in resničnosti,” nam je v Kopru pojasnil Llalloshi, ki je vlogo izdajatelja zaupal Kosovski državni banki, na sprednjo stran pa natisnil svojo podobo, a je tudi ta konstrukt: gre za montažo slike Lorda Byrona in noše albanskega aristokrata. “Izmislil sem si svoj denar, ki ga lahko vrednotite sami; za vas je lahko vreden 101 evro, lahko pa več ali manj,” je še pojasnil avtor, ki je poudaril, da je na bankovcu resničen zgolj datum razglasitve samostojnosti najmlajše evropske države.

A namen razstave, kakor je poudaril Nagy, ni bil zgolj predstavljati umetniška dela, ki se ukvarjajo s temo vojne. “To so odprte, stare, a obenem vedno aktualne teme, ki se ponavljajo. Vojna je vedno prisotna, čeprav jo včasih odmislimo. Namen razstave je predvsem ta, da spodbudi med obiskovalci in širše, razmišljanje, kaj te teme, tej fenomeni, pojavi, v družbi pomenijo in kakšne sledi puščajo za seboj,” pravi kustos. Prav zato razstavo vedno spremljajo različni pogovoru s strokovnjaki, ki z gosti in obiskovalci osvetljujejo različne teme, od modernih mej, odvzema človekovega dostojanstva, preseljevanja do dediščine prve svetovne vojne.

Pogovarjali se bodo kajpada tudi v Kopru. “Spraševali se bomo o zgodovinskem spominu, ki ga ohranjamo kot družba, kot posamezniki, in o veliki spremembi, ki jo je v tistem času doživelo dojemanje smrti,” je dejala novinarka Saša Petejan, ki bo vodila okroglo mizo 7. oktobra. Opozorila je, da so vojaške žrtve v tistem času prvič dobile vojaško pokopališče, kar je pomenilo pokop posameznikov z imenom in priimkom; Slovenija in del Primorske pa sta zaznamovani s tovrstnimi pokopališči.

“Ko se spominjamo dogodkov iz preteklosti, se sprašujemo tudi, kdo smo danes ,” je še poudarila Petejanova, ki se ji bodo v pogovoru pridružili: psihoanalitik iz Trsta Paolo Fonda, zgodovinarka Marta Verginella in Zdravko Likar, predsednik Fundacije Pot miru in eden od pobudnikov ustanovitve Kobariškega muzeja.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---