Vizionar, rojen na hišnem pragu

Na okrogli mizi, ki so jo pred dnevi v Goriški knjižnici Franceta Bevka v sodelovanju z Univerzo v Novi Gorici in Goriškim literarnim klubom GOvoRICA priredili v okviru 4. Gregorčičevih dni, je sodeloval tudi Pavel Gregorčič, prapranečak Simona Gregorčiča, in nanizal nekaj zanimivosti iz njegovega življenja.

Pavel Gregorčič, Zoltan Jan, Ana Toroš in Branko Marušič (z leve) so na okrogli mizi orisali Simona Gregorčiča in njegov čas z različnih zornih kotov  Foto: Ana Cukijati
Pavel Gregorčič, Zoltan Jan, Ana Toroš in Branko Marušič (z leve) so na okrogli mizi orisali Simona Gregorčiča in njegov čas z različnih zornih kotov  Foto: Ana Cukijati

NOVA GORICA > Prireditelji so 4. Gregorčičeve dneve naslovili Gregorčič ljudem, saj se v njegovih pesmih odraža “ljudskost” in odseva ljudski značaj. V njih je hrepenel po svobodi, hkrati je bil glasnik časa in razmer, v katerih je odraščal in deloval. Njegova poetika nas nagovarja še danes, zato je nadčasovna, večna.

Letošnji Gregorčičevi dnevi se bodo iztekli danes na Gradišču pri Prvačini, kjer je Simon Gregorčič služboval kot vikar. Marija Mercina se bo pogovarjala z ustvarjalkama Vito Žerjal Pavlin in Aljo Furlan. V kulturnem programu pa bodo sodelovali Gradiški slavčki z glasbenim recitalom.

Gregorčičevi sorodniki po vsem svetu

Ob 170-letnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča (1844-1906) so na okrogli mizi spregovorili štirje poznavalci njegovega dela. Zgodovinar Branko Marušič je kot raziskovalec primorske preteklosti in čezmejnega prostora podal zgodovinski oris Gregorčičevega časa. Raziskovalka novogoriške univerze Ana Toroš je izpostavila Gregorčičevo povezanost z drugimi domačimi pesniki, kot so bili Alojz Gradnik, Ludvik Zorzut, Anton Aškerc, in s pesnico Ado Negri.

Slavist Zoltan Jan pa je predstavil pesnika v prevodih in njegovo poznavanje pri bližnjih sosedih. “Četudi najdemo Gregorčičev kip sredi parka v Gorici, ga ne pozna veliko Italijanov,” je dejal.

Zagotovo najbolj zanimiv udeleženec okrogle mize je bil za pisano druščino poslušalcev Pavel Gregorčič, eden izmed še živečih potomcev Simona Gregorčiča, ki se je tudi rodil v pesnikovi rojstni hiši, sedaj pa sta z ženo njena skrbnika.

Pesnikov prapranečak je delil nekaj ugotovitev, spominov in doživljajev sorodnikov na goriškega slavčka. Ti živijo tudi v Združenih državah Amerike, v Kanadi, Avstriji in na različnih koncih Slovenije.

Soča, rdeča nit

“Zagotovo si tudi ti pesnik, če prihajaš iz družine Gregorčič,” so bile najpogostejše besede, ki jih je nekdanji kobariški župan slišal na račun svoje rodbine. Je potomec iz veje Simonovega brata Antona. Zatrdil je, da so imeli sorodniki od vedno spoštljiv odnos do pesnika in da so spomin nanj ohranjali predvsem s prebiranjem in petjem njegovih pesmi. “Simon naj bi se, po prihodu matere s polja, rodil na hišnem pragu, kar pa je tedaj pomenilo, da naj ne bi ostal doma, ampak naj bi odšel v svet,” je spregovoril o pesnikovem duhovniškem poklicu. “V tem rodu so bili najmanj štirje duhovniki, zato pesnikova izbira poklica ni bila nič kaj nenavadna. Šolal se je od svojega 9. leta in vedelo se je, da bo s svojim znanjem zagotovo dobro upravljal.”

Rdeča nit okrogle mize je bila Gregorčičeva pesem Soči, o kateri se je razgovoril tudi Pavel. “Da je to najlepša pesem o neki reki, ni pravilna razlaga. Jaz Sočo v tej pesmi razumem kot prispodobo, metaforo za dušo Primorcev, polno nežnosti, blagosti in radosti. Imel je vizionarsko sposobnost, pa tudi dober uvid v človekovo dušo.”

Skušal ga je bolje razumeti tudi s študijem njegovih pesmi, ki so izšle v času pesnikovega delovanja in po smrti. “Aktualen je še danes. Nujno ga je preučevati ter črpati iz njegovih del znanje za preživetje danes in jutri,” je sklenil svoje razmišljanje Pavel Gregorčič.

Udeleženci okrogle mize so se dotaknili tudi pesnikove oznake “goriški slavček” in enoglasno ugotovili, da gre pri tem poimenovanju za izrazito simboliko z več pomeni.

ANA CUKIJATI


Najbolj brano