Virtuoz na orglah naše besede

“Mislim, da sem opravil svojo dolžnost. Da sem izpolnil celo skrita pričakovanja, ki jih je marsikdo polagal vame, ker jih sam ni mogel uresničiti zaradi odurne, slovenožerske italijanske okupacije 1918-1943,” je Saša Vuga za naš časopis povedal pred šestimi leti, ko mu je predsednik republike Danilo Türk podelil zlati red za zasluge. Vsak Vugov stavek je bil praznik slovenske besede in tudi pisateljevo življenje je ujeto med praznika: čez dober mesec, 8. februarja, bi praznoval 87. rojstni dan. Umrl je na božič.

MOST NA SOČI > Pisatelj Saša Vuga, eden naših največjih stilistov, je tudi v jeseni življenja marsikatero noč prečul za računalnikom, bodisi na rodnem Mostu na Soči, kamor se je rad vračal, bodisi v Domžalah, kjer je z ženo domoval zadnja leta.

Knjige, ki jih je neutrudno nizal kar šest desetletij, bogati gost, metaforično razkošen slog, ki od bralca terja nemalo intelektualnega napora. Krepki, sunkoviti, a obenem skrbno odmerjeni zamahi pisateljskega peresa gradijo mogočen opus in izrisujejo pokončno humanistično držo narodno zavednega Primorca.

Učil ga je Kosmač

“Čeprav sem se rodil v silno zavedni slovenski družini, v hiši, kjer so se zbirali kulturniki France Bevk, Gojmir Kos, Oton Župančič, Veno Pilon, tigrovci Albert Rejc, Zorko Jelinčič in drugi, sem bil vedno med Lahi, ki jih je bilo na Primorskem kot listja, od cestarja do uradnika,” se je Vuga pred 80. rojstnim dnevom spominjal v intervjuju za našo prilogo 7. val.

Ker je odraščal med Italijani, sprva ni obvladal slovenščine. Z njo ga je v premorih med snemanjem našega prvega filmskega celovečerca Na svoji zemlji seznanjal pisatelj Ciril Kosmač s sosednjega Slapa ob Idrijci. Po maturi na goriški gimnaziji je Vuga v Ljubljani študiral slavistiko in primerjalno književnost, po diplomi pa zaslovel kot napovedovalec na Radiu Ljubljana - temu delu je pripisoval veliko zaslug za svoje jezikovno mojstrstvo.

Pozneje je kot vodja dramske redakcije nacionalne RTV okrepil domačo televizijsko igro, k sodelovanju pritegnil kolege književnike in skoval tudi marsikatero terminološko novost - na primer nadaljevanka in nanizanka.

Je tudi avtor besede vseenost, ki jo je leta 1972 postavil v naslov romana, izdanega pri Lipi; pozneje je bil tudi predsednik sveta na tej koprski založbi.

V svojih najodmevnejših delih, denimo v obsežni romaneskni trilogiji Erazem Predjamski (1978), za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada, in tetralogiji Krtov kralj (1987), je bogato poznavanje zgodovine vešče oplajal z divjo domišljijo in se vselej postavil na stran malega, tlačenega človeka. Njegova odlika so bili tudi kratki, že kar aforistični izreki.

“Sem prijatelj grškega reka: dobro vino v lepe amfore. Dobro vsebino v lep slog,” je pravil. “In moram kar reči, da so ta moj jezik sprejeli. Prejel sem vse mogoče nagrade, akademik sem, ne vem, česa naj bi si še želel. In vse to kljub tožbam nekaterih, da sem hermetičen, manierist in kaj vem kaj še. Kdor se razume na jezik, ve, da je to pošteno, trdo, bridko delo.”

Pisateljevanje se mu je zares “odprlo”, ko je ustvarjal trilogijo o Erazmu Predjamskem: “Vsako noč sem se moral umikati petsto let nazaj, v 15. stoletje: v nošo, v orožje, v razmišljanje, v bolezni, v kulinariko, v ljubezenske izjave, v vojno, v zafrkljivost ... Hotel sem napisati veselo knjigo iz silno bridkega časa. Vsako noč sem se umikal v ta čas, da bi napisal veselo knjigo, ki bi slonela tudi na umetniško zelo resnih jezikovnih temeljih. In takrat mi je slovenski jezik dal vse! Ko sem pisal, se mi je zdelo, da orglam v katedrali, obsijani z mesečino!”

Leta 1998 je za roman Opomin k čuječnosti prejel veliko Prešernovo nagrado, navdih in ustvarjalna moč pa mu nista kopnela niti pozneje. Še donedavna je navduševal tudi z javnimi govori, v katerih je vselej ognjevito kljuboval izkrivljanju zgodovine in spodbujal slovensko samozavest. “So, ki se počutijo nekaj šele kot hlapci,” je v začetku leta grmel na proslavi ob 74. obletnici dražgoške bitke. “Pa sprašujejo, kdo je v Dražgoše poklical Cankarjev bataljon. Ne vprašajo, kdo je poklical Mussolinija. Kdo je poklical Hitlerja - modrijansko skomigajo.”

Nič odprtih vrat

Zadnje desetletje je nizal romaneskne triptihe, knjižne sorodnike božjih podob s tremi slikami, uglašenimi na isto idejo. Zadnjega, Sveti Anton Prašičkar, je izdal lani.

“Ko sem bil nekega dne v družbi kolegov, je eden rekel: 'Ja, ja, za nami bodo ostala odprta vrata.' Mislil je na nedokončana dela,” nam je Vuga pripovedoval v intervjuju. “Če bi se zdaj lotil pisanja obsežnega romana, kakršne sem pisal včasih, bi morda tudi za mano ostala kakšna odprta vrata. Tako pa jih bom zaprl. Vsa.”

Zdaj, ob njegovem slovesu, nam je v tolažbo lahko tudi drug pisateljev citat, napotek iz prvih vrstic Krtovega kralja: “Pripovédnik naj pove, napiše. Potlej naj izgine, kamorkoli. Naj lahko celo umre, da bi si moglo besedilo sámo, brez motnjav, tolmačenj, poiskati pot v svet.”

Pisatelja bomo na poslednjo pot pospremili v petek ob 15. uri na Mostu na Soči.

ANDRAŽ GOMBAČ

---