Violina v mrazu

“Violina je zapela skoraj s človeškim glasom, zajokala je, se spet zasmejala, zavriskala in spet prešla v mehko svileno melodijo,” Svetlana Makarovič piše v Mesečinski struni, baladni pravljici, ki kajpada najbolj zaživi, kadar jo pospremi jokajoča in smejoča se violina, kakor jo je v petek na odru Kulturnega doma Izola.

IZOLA > Svetlana Makarovič je presunljivo pravljico, nedavno izdano pri Mladinski knjigi, v živo premierno interpretirala na predvečer kulturnega praznika v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

Na reprizi v Izoli, kamor rada prihaja nastopat, ji je tokrat prisluhnilo presenetljivo malo obiskovalcev, komaj kakih petdeset, pa vendar dvorana ni bila prav nič prazna - do roba so jo napolnile izbrane besede in blagoglasne melodije, prepletene v eno samo umetnost.

Godalni trio, v katerem tri violine, kontrabas in kitara prepevajo v rokah Bojana Cvetrežnika, Klemna Bračka in Barje Drnovšek, je uvodoma zaigral Bračkovo avtorsko Glasbo na travi, med katero je na oder prikorakala še Svetlana Makarovič. V rokah je pozibavala slikanico Mesečinska struna, ki pa ji je tega večera služila zgolj kot rekvizit, saj pravljičarka svojo zgodbo zna na pamet. Pripoveduje jo strastno in kot izšolana igralka doživeto oživlja svoje like: srčne, poštene in ranljive v besede obuja blago, nežno, včasih vzhičeno in sijoče, zoprne in robate pa ostro, rezko, s studom.

Mesečinsko struno je pričela v strupeno mrzlem zimskem večeru, s smrtjo starega violinista, ki zapusti bolno ženo in dva otroka: prav tako bolehno hčer in sina. Mali Tibor poprime za očetovo violino, vendar mu ta ne zapoje. Šele ko mu luna neke mrzle noči pošlje čudežno mesečinsko struno in z njo izjemen glasbeni dar, ga ljudje začno spoštovati, celo malikovati. A deček z darom ne ravna spoštljivo. Podleže častihlepju in pohlepu, zato žalostno propade.

Pripoved, zdaj žalobno, molovsko, drugič spet poskočno in radoživo, med recitalom izvrstno krepijo primerno uglašene skladbe. Svetlanine besede o violinistovem bleščečem uspehu je godalni trio v Izoli dopolnil z divjim čardašem, med katerim se je iz občinstva na oder povzpel nenapovedani gost, Cvetrežnikov dolgoletni glasbeni tovariš, kitarist Danijel Černe - Mystica. Živahni ritmi so pravljičarko tako potegnili medse, da je veselo zaplesala, ob mračnem izteku pravljice, ki ga je trio pospremil s skladbo Matije Krečiča Jesensko tiho, pa se je nemočno zgrudila na stolu, da ji je knjiga padla iz rok in treščila na tla.

Nagrajena z močnim aplavzom se je obiskovalcem zahvalila za “bogato žetev” in recitalu dodala še svojo balado o Agati, pesem, ki jo je nekdaj prepevala in jo uvrstila na ploščo Namesto rož (1999). Tokrat se klavirja ni dotaknila. Ne, stihe je nizala z glasom, ki je spočetka poskakoval, zatem zadržal korak in se nazadnje tresel na robu joka.

Zadnjo besedo je imela violina. Zapela je ljudsko Zrejlo je žito.

ANDRAŽ GOMBAČ

---