Vezenine, stkane iz svetlobe

Motivni svet koprske slikarke Majde Skrinar je vrsto let jasno določal prostor, v katerem živi. In ga še - njen “ambient” pa se je v najnovejših delih, ki bodo do četrtka razstavljena v galeriji Insula, z Mediterana razširila na Balkan, se - kot pravi kustos Dejan Mehmedovič - odmaknil od neposrednega upodabljanja objektivne realnosti in zdrsnil proti abstrakciji.

IZOLA > Njena slikarska govorica je prepoznavna; v nežnih, pastelnih tonih, iz katerih sije mehka, prosojna svetloba, izrisuje lirične, poetične (po)krajine. V ciklih, kakršen je denimo Rex izpred sedmih let, se iz meglic na horizontu luščijo podobe ladij, obmorsko in mediteransko okolje pa je na platnih Majde Skrinar skozi leta pustilo tudi drugačne odtise.

Njen slikarski svet je od lanske jeseni, ko je nekaj časa preživela Sighisoari v Transilvaniji, nekoliko drugačen. Barvito mesto, polno detajlov, v preteklosti zaznamovano z vplivom različnih kultur, je slikarka upodobila v ciklu Nevidna mesta, ki ga je v začetku letošnjega leta pokazala v koprski galeriji Meduza.

Na teh delih so se za Majdo Skrinar tako značilne horizontale zrahljale, nadrobile v fragmente, ki so vzbudili vtis mehke preproge, skoraj prosojne vezenine, posejane z vzorci, ki delujejo harmonično in utripajo v tihem, a doslednem ritmu.

Z gvaši, ki jih razstavlja v galeriji Insula, slikarka nadaljuje zgodbo, ki je v njena dela stopila z romunsko izkušnjo. Kustos Dejan Mehmedovič pravi, da se v teh njenih delih na papirju “pod okriljem racionalnega in čutnega spajata dokumentacijsko geografski in etnološki nabor vsebine”. Drži se zgodbe, ki se dotika Mediterana in jo razširi na Balkan, in čeprav njena nova dela v gledalcu vzbudijo vtis, da gleda detajle vezenin, prtov ali preprog ..., Majda Skrinar še naprej slika krajino. Od nje se ne odmika, morda jo le nekoliko “skrije”. “Lahko bi rekli, da so pred nami 'ponotranjene simbolne krajine'. Vsekakor pa gre v ozadju nastanka teh podob za 'notranjo izkušnjo' umetnika,” meni kustos, ki opaža, da Skrinarjeva prav v tem ciklu “opušča reference krajinskega in se podaja v svobodnejše polje abstraktnega”.

A gledalec kljub tem premikom brez težav in oklevanja prepozna avtoričino roko. Poleg poteze, naklonjene detajlu, kompozicijski ritmiki in redu, Skrinarjevo močno določa barva. Njen slikarski svet ostaja ovit v pastelne tone - zanimivo je, da v najnovejših delih prevladuje rožnata, ki velja za “barvo impresionistov”. Občutje, da gre na tokratni razstavi za razgrnjen prt avtoričinih hipnih vtisov, v gledalcu podkrepi postavitev. Dela na papirju niso uokvirjena, na stene so pritrjena tako, da delujejo, kakor bi lebdela, in zato dajejo občutek, kot da se v galeriji sušijo: vezenine, stkane iz svetlobe, še čisto sveže iz ateljeja.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---