Ves ta jazz, nakar še kapital

Kaj se zgodi, če zasvojenec z jazzom nekega večera vstopi v glasbeni klub, in kaj doleti lokalne tovarnarje, ko kapitalisti proizvodnjo preselijo na Kitajsko? To sta le dve od vprašanj, na katere odgovarjajo novi prevodi kakovostnih tujih romanov, ki sta jih s pomočjo sodelavcev nedavno predstavila urednika pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša in Andrej Blatnik.

LJUBLJANA > Na pobudo prevajalca in upokojenega urednika Mladinske založbe Aleša Bergerja so v program uvrstili krajši francoski roman Večer v klubu. V svojem najznamenitejšem romanu lani preminuli pisatelj Christian Gailly sledi možakarju, ki se nekega večera po desetletni abstinenci vrne k svoji pogubni strasti: jazzu. “Roman je napisan s črnim humorjem in hkrati s toplo sočutnostjo, pa tudi muzikalično, v ritmu glasbe,” pravi Berger. Med prevajanjem se je z vprašanji terminološke narave obrnil na prijatelja, pisatelja in glasbenika Milana Deklevo, ki ga je roman tako prevzel, da je slovensko izdajo obogatil s spremno besedo. Dekleva ugotavlja, da je Gailly mojster “stopnjevanja dramatične napetosti, se pravi zgoščevanja zvoka in hkrati ustavljanja časa”, knjigo pa priporoča za večere, ko je bralec “malček bolj hrepenenjsko ali pa nostalgično razpoložen”.

Mojstrsko svoj posel obvlada tudi Edoardo Nesi, avtor Zgodbe o mojih ljudeh, pred pol stoletja rojen v Firencah. “Njegova družina je v bližnjem Pratu imela predilnico, dokler se ni začela globalizacija in dokler Italijani niso začeli svoje proizvodnje seliti na Kitajsko,” pojasnjuje Zdravko Duša. Nesi je kot študent odpotoval v Ameriko, se tam zaljubil v ameriško književnost, po vrnitvi domov pa opazoval propadanje domače industrije in - podžgan s svojim najljubšim pisateljem Fitzgeraldom - med drugim razmišljal, ali bi Italija lahko preživela zgolj s kulturo. “Naposled si je rekel: hvalabogu, da pišem! Če bi v tem obdobju investiral v karkoli drugega, postal denimo tovarnar, založnik ali kaj podobnega, bi že propadel.”

Običajno beremo zgodbe z vidika delavskih množic, nasproti katerih je nedosegljivi svet kapitala, pravi Duša, medtem ko Nesi v knjigi iz leta 2010 pred bralcem razgrinja usode propadajočih tovarnarjev. Delo, nagrajeno z ugledno literarno nagrado strega, je poslovenil Koprčan Gašper Malej. Poudarja, da Nesi na posameznem primeru opisuje usodo celotnega italijanskega tekstilnega sektorja: “Četudi je njegovi družini uspelo še pravi čas prodati podjetje in se tako ogniti bankrotu, Nesi občuti jezo, pa tudi slabo vest. Mar mu je za delavce, kar začutimo tudi iz njegovih opisov ganljivih prizorov.”

Malej opozarja še, da bo slovenski bralec bržkone opazil tudi sorodnosti med Nesijevo pripovedjo in domačimi razmerami, ter se vprašal, kaj je naša politika naredila, da bi slovenski tekstilni sektor preživel.

Predstavili so še romane Buda na podstrešju Američanke japonskega porekla Julie Otsuka v prevodu Jedrt Maležič, Strdek Makedonke Olivere Nikolove v prevodu Sonje Dolžan, Bežiščnica na vzhod Francozinje Maylis de Kerangal v prevodu Suzane Koncut in Vrnitev Portugalke Dulce Marie Cardoso v prevodu Barbare Juršič.

ANDRAŽ GOMBAČ

---