Veliko več kot le ljubke podobe

“Ilustracije so tiste, ki odprejo otroku pot v knjigo,” ugotavlja pisatelj Mate Dolenc v spremnem zapisu k 11. Bienalu slovenske ilustracije, ki do sredine februarja domuje v galeriji Cankarjevega doma. A kakor opozarja ilustratorka Ana Zavadlav (1973) iz Solkana, ilustracije prepogosto ostajajo varno shranjene v knjigah, zato so javne predstavitve tovrstnega ustvarjanja še kako potrebne in pomembne.

LJUBLJANA > “Ilustracija je zagotovo ena najpomembnejših likovnih zvrsti, ki jo najdemo tako v gospodarstvu, v znanosti kot tudi v umetnosti,” v predgovoru v katalogu letošnjega bienala piše Aleš Sedmak, slikar, ilustrator, pedagog in predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, ki s svojo Sekcijo ilustratorjev sodeluje pri organizaciji bienala. “Zavedamo se, da je ilustracija, tako umetniška kot znanstvena, dragocena veja likovne umetnosti in da je v zadnjem času, ko je trg z likovnimi umetninami usahnil, ena redkih panog, ki daje našim umetnikom delo,” še poudarja Sedmak, ki mu vsaj deloma pritrjuje tudi dobitnica priznanja Hinka Smrekarja Ana Zavadlav.

Akademska slikarka s specializacijo v grafiki je od nekdaj rada risala, k njeni usmeritvi v ilustracijo pa je prispevala tudi želja po nekakšni oprijemljivosti: “Pri ilustraciji nekaj začneš, končaš in objaviš. Je nekako čisto. Pri slikarstvu te malce utrudijo borbe za razstavljanje, iskanje kritik, vprašanje, ali bo tvoje delo priznano ali ne.”

Besedilo narekuje podobe

Začela je postopoma; večkrat je šla do uredništev otroških revij Ciciban in Cicido, da bi ji omogočili ilustriranje pesmi ali krajšega proznega besedila: “Zlasti na začetku so revije izjemno pomembne, saj ne moreš pričakovati, da boš kot začetnik dobil v delo slikanice. Ko začenjaš, še nimaš prave kondicije, da bi lahko ilustriral deset in več strani. Krajša besedila pa ti omogočajo eksperimentiranje in nabiranje izkušenj. Za revije je vedno zelo lepo delati. Vsakič si lahko privoščiš kaj drugega.”

Smrekarjevo priznanje je prvič prejela leta 2006, tokrat pa so jo nagradili za ilustracije v knjigi Dima ZupanaTinček in tri zlate ribice (Miš. 2013): “Ponavadi berem in se v glavi sproti izrisujejo slike. Ta knjiga je hecna, liki so smešni, tako da sem jim želela biti kos s podobami: malce sem bila v risbi nesramna, manj 'poštirkana' ... Vedno me besedilo popelje do končne podobe. Dobro je, da človek ni vnaprej obremenjen s slogom.”

Tokrat je za barvanje nekaterih ploskev uporabila računalnik, sicer pa osnovna tehnika ostaja mešana - akvarel in pastelne barvice. “Tako kot ima vsak človek svoj način govora ali barvo glasu, ima tudi svoj slog risanja. Ta se z leti razvija, težko se vnaprej odločiš, kakšen slog boš razvil. To je nekaj naravnega, kar raste s teboj; več ko delaš, bolj postaja črta gibka. Osnovno obrtniško znanje moraš imeti, potem pa se razvijaš z delom. Pri meni ilustracije zorijo dolgo, nekateri so pa hitri,” pravi Ana Zavadlav.

Svoje prve ilustracije je objavila leta 2002 in do danes postala prepoznavna ilustratorka. Je ena tistih, ki jo založniki tudi sami pokličejo, kar je čedalje večja redkost, saj poudarja, da morajo ilustratorji veliko narediti sami. “Vedno pogosteje moramo predlagati, kaj bi ilustrirali, sami iskati avtorje. Založniki vse bolj iščejo avtorske slikanice, pri katerih ilustrator prispeva vso vsebino, z besedilom ali brez njega. Samopobuda je osnova. Kdor želi živeti od ilustriranja, mora danes pogledati tudi malce v tujino, saj pri nas postajajo razmere nemogoče,” pravi sogovornica. Vzporedno z nižanjem avtorskih honorarjev pisateljem in pesnikom je na založbah vse manj denarja tudi za ilustratorje.

Žirija, ki ji je predsedovala dr. Petja Grafenauer, v njej pa so soodločali Jelka Godec Schmidt, Andreja Čeligoj, Jernej Stritar in Nina Pirnat Spahić, je letos nagrado za življenjsko delo Hinka Smrekarja podelila slikarju Jožetu Ciuhi, nagrado Hinka Smrekarja pa je prejela Hana Stupica za svojo prvo slikanico, ilustracije ukrajinske pravljice Rokavička, ki je izšla pri Mladinski knjigi. Plaketi Hinka Smrekarja sta prejela: Matija Medved za ilustracije pravljice Zmaj v banji, objavljeni v časopisu Tribuna, in Maja Kastelic za ilustracije dela Deček in hiša, ki bo letos izšlo pri Mladinski knjigi. Priznanje je poleg Ane Zavadlav prejela še Ana Maraž za samostojne ilustracije Kosmatuhi - Lisica, Miš, Krt ali Medved. Posebni pohvali žirije sta prejela ustvarjalca naslovnic Dnevnikove priloge ObjektivLuka Seme in Matej Stupica.

Pomemben pregled ustvarjalnosti

Bienale ilustracije je za ilustratorje vsekakor zelo pomemben. “Pomemben je tako kot pregled ustvarjalnosti, pa tudi zato, da vsaj vsaki dve leti stroka spregovori tudi o ilustraciji,” pravi ustvarjalka, ki poudarja, da zlasti knjižna ilustracija ne nagovarja tako širokega občinstva kakor oblikovalska, ki pogosto pristane celo na plakatih. “Knjižna ilustracija je veja umetnosti, ki bi si zaslužila kritično strokovno obravnavo in ne zgolj občasnih opazk v slogu, kako je ta ali ona podoba luštkana. Zato je ta bienale dragocen.”

Poleg ilustracij Ane Zavadlav tovrstno ustvarjalnost, ki nastaja na Primorskem, v Cankarjevem domu tokrat zastopajo še podobe Mateja Kocjana - Koca, Tinke Volarič, Davida Lična, Damijana Stepančiča, Aleša Sedmaka in Rudija Skočirja.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---