Velikani iz leta 1977

Danes se v Mestni galeriji Nova Gorica izteka razstava Sodobno slovensko kiparstvo, ki jo je kurator Andrej Medved pospremil še z izdajo obsežne monografije Sodobno slovensko kiparstvo - kot “čutni inkarnat”, “abstraktni stoji” in kot “prislušje” umetnini.

NOVA GORICA, KOPER >

Na razstavo je uvrstil dela, ki so jih ustvarili uveljavljeni kiparji: Mirsad Begić (1953), Jakov Brdar (1949), Mirko Bratuša (1963), Boštjan Drinovec (1973), Matjaž Počivavšek (1955), Dušan Tršar (1937) in Lujo Vodopivec (1951). Še več jih obravnava na več kot 300 straneh monografije, izdane v sodelovanju Kulturnega doma Nova Gorica in Medvedove založbe Hyperion. V prvi petini knjige je ponatisnil svojo študijo Slovensko kiparstvo osemdesetih let (1997), preostale strani pa napolnil tako z novejšimi eseji kakor s fotografijami skulptur.

> Zakaj ste na razstavo uvrstili sedem avtorjev - ker je to pravljično število?

“Ne, najprej sem jih nameraval osem, a skulptura Dube Sambolec ni šla skozi vrata. Prostor Mestne galerije Nova Gorica je omejen, ne samo z vhodom, ampak tudi z višino, tako da tam ne stojijo niti nekatera dela Jakova Brdarja, visoka tri metre. Je pa zato Duba Sambolec predstavljena v knjigi, kakor tudi drugi avtorji, ki jih ni na razstavi: Mojca Smerdu, Jirži Bezlaj ...

> Pišete tudi o delih Živka Marušiča ...

“... ki prav tako ne sodi na to razstavo, saj ustvarja manjša figuralna dela. Intenzivno se jim posveča zadnja leta in so odsev 'painting sculpture', torej slikanih skulptur iz časa transavantgarde. Najprej oblikuje predmete in jih zatem poslika, četudi ne prav vedno. Tu je tudi nekakšna 'arte povera', revna umetnost, recimo z žebljem prebita jetra neke živali. To sem uporabil bolj kot 'štos', čeprav cenim Marušičevo skulpturalno delo, ki ga bo treba čimprej predstaviti javnosti.”

> Tokrat ste se torej osredotočili na večje skulpture?

“Tako je, saj se drobiž izgubi tako v kvaliteti kakor v mnoštvu avtorjev, kar smo videli na predlani predstavljeni velenjski in zatem potujoči razstavi Pogledi na slovensko kiparstvo 1975 - 2015. Tokratna razstava se navezuje na leto 1977, torej imamo spet opravka s 40-letnico. Takrat so svoja prva dela na akademiji ustvarili avtorji, kot so Begič, Brdar, kmalu zatem tudi Vodopivec, Mojca Smerdu ... Najstarejši, ki sem ga uvrstil na razstavo, je Dušan Tršar. Za to sem se odločil, ker ima večje skulpture. Pa tudi manjše, denimo kip, ki ga sam imenujem Kost. Je zelo pomemben za razvoj skulpture kot “čutnega inkarnata”, kakor sem zapisal v podnaslovu knjige. Gre za utelesitev, vezano na roko, na čutnost, na hedonizem ... Kiparstvo, ki ga zagovarjam, je narejeno z roko, ob tem pa sem že v osemdesetih letih uveljavil 'idejno skulpturo', kjer je v prednosti glava, misel. Sem sodijo Počivavšek, zgodnji Vodopivec ... V podnaslov knjige sem dal tudi 'abstraktne stroje', pri katerih mislim zlasti na Boštjana Drinovca, ki dejansko ustvarja nove stroje, na primer vetrnico, ki poganja mašinerijo in tako riše risbo. Zadnje, kar omenjam v podnaslovu knjige, je 'prislušje' umetnini, kar je moj neologizem po Lacanu - gre za užitek ob prisluškovanju smislu umetnine.”

> Poudarjate osemdeseta leta - zakaj so bila v kiparstvu tako prelomna?

“Ker so takrat starejši avtorji, kiparji šestdesetih in sedemdesetih let, izgubili težo. Leta 1977 so se pojavili novi pristopi, nove šole. Mnogi mladi kiparji so še zmeraj segali po klasičnih materialih, po glini in po odlivanju v bron. To še zmeraj počnejo Tršar, Počivalšek, Brdar. Drugi so uveljavili nove materiale, recimo Lujo Brdar les in epoksi smolo. Pri Drinovcu imamo mešano tehniko, predvsem železo, tudi bron in stroje, Bratuša pa ima tudi plastiko in uvaja duhovito ironijo. Vsak je domiseln po svoje. Nekateri od njih so še klasični in že moderni obenem. Še zmeraj sodijo v vrh slovenskega kiparstva, čeprav so morda že zastareli. Prof. dr. Tomaž Brejc na primer uveljavlja novo skulpturo - zanj sta skulptura že dve stekli, med katerima je prostor, zapolnjen z dimom ali čimerkoli že.”

> Za vas to ni skulptura?

“Zakaj bi takšno ustvarjanje še imenovali likovna umetnost, ko pa z njo nima nič skupnega? Sega že v druge, nove medije.”

> Najmlajša na razstavi sta Bratuša in Drinovec. Ali še mlajših, ki bi si zaslužili predstavitev pod naslovom Sodobno slovensko kiparstvo , ne vidite?

“So zanimivi avtorji, a povečini z manjšimi formati, ki sem jih izključil. Je tudi nekaj kipark, ki pa bodisi ironizirajo vsebino ali pa so prešle na drugačno ustvarjanje - denimo Dragica Čadež, ki je z monolitne skulpture prešla na lesene, zanimive skulpturalne forme, ki pa jih ne bi imenoval skulpture. Sploh pa se je zadnje čase posvetila predvsem keramiki.”

> Kar nekaj skulptur obravnavanih umetnikov stoji na javnih površinah. Imajo urbanisti in mestni oblastniki vse manj ali vse več občutka za ...?

“Vse manj! Pred leti so oplemenitili predvsem Ljubljano in tudi druge kraje, zlasti z Brdarjevimi in Begićevimi skulpturami. Zadnje čase je naročil manj. Za Brdarjevo skulpturo Jakobova lestev, s katero zaključim knjigo, preprosto ni naročnika, ni sponzorja, ki bi mu pomagal umetnino odliti v bron.”

> Koliko denarja terja takšna skulptura?

“Nekako od 20.000 do 30.000 evrov stane odlivanje, avtor pa naj bi po nenapisanem pravilu dobil dvakrat večji honorar.”

> Skupno se torej bližamo 100.000 evrom?

“Tako je. Ljubljanski župan Zoran Janković je Brdarju za Izgon iz raja pošteno plačal, drugi pa mu ponujajo sramotne zneske.”

> Za konec: bo razstavo Sodobno slovensko slikarstvo mogoče videti še kje?

“Obalnim galerijam sem za prihodnje leto predlagal postavitev v Monfortu v Portorožu. Je idealen prostor za širši pregled, tudi z večjimi skulpturami, ki v novogoriško galerijo niso mogle vstopiti.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---