Peter Martinc, velikan z zguljenim jopičem

“Včasih se mi zdi, da imamo mi s temi ljudmi mogoče tudi z Apollinairem in Cocteaujem nekaj sorodnega, bohemskega in vendar ne brezsmiselnega,” je februarja 1925 Srečko Kosovel pisal prijatelju Petru Martincu, ki je takrat študiral v Franciji. Njuno dopisovanje je navdušilo dr. Lucijo Čok. Napisala je esej o njunem prijateljstvu. Izšel je v dvojezični knjižici, založila pa sta jo Kulturno društvo Peter Martinc in Znanstveno-raziskovalno središče Univerze na Primorskem Univerzitetna založba Annales.

> Kaj vas je med prebiranjem pisem tako navdahnilo, da ste se odločili napisati esej?

“Zlasti nov vidik obeh osebnosti. Predvsem kako je Kosovel spoznaval francosko literaturo s pomočjo Martinca, kar mi je priznal tudi recenzent dr. Janez Vrečko. Takrat se je inteligenca obrnila od nemške literature, od nemškega sveta in se vse bolj ozirala na zahod k Francozom. Pri tem so se eksistencializem in druga gibanja, ki so nastala v tem obdobju, propagirala skozi knjige in skozi nove stike umetnikov s Francozi. In prav iz teh pisem je razvidno, kako je Martinc vplival na Kosovela, da se je bolj poglabljal, ker mu je iz Francije pošiljal pakete knjig. In Kosovel se je pritoževal, da bi rad še te in one knjige, pa diskutirala sta ... Na hrbtni platnici je denimo natisnjeno, kako Kosovel ugotavlja, da je Apollinaire pomemben, gibčen v izrazu, kako spoznava Cocteauja in kako bo čisto vse te prebral, da bi najbrž dobil nov pogled. Saj veste, govoril je, da bi bil rad vsaj vrabček na domači njivi, ampak dober vrabček, tako kot pritiče slovenskemu pesniku. Po drugi strani se v knjigi zrcali ves Martinčev humanizem. Poleg pisem sem našla še nekaj rokopisov, tudi njegov rokopis o religiji, ki je edini ohranjen, v glavnem pa so se njegovi papirji izgubili. Tudi pisma so pretežno Kosovelova, njegovih pisem je zelo malo.”

> V čem sta si bila blizu in v čem različna?

“Blizu sta si bila predvsem v nekaterih pogledih na takratne dogodke, ko se je denimo tudi zbudila inteligenca na univerzah, na visokih šolah. O tem sta diskutirala, primerjala sta sisteme. Tedaj je bila ravno revolucija proti Radićevi beograjski vladi, ki je želela v začetku dvajsetih let celo zapreti ljubljansko univerzo. Blizu sta si bila tudi njuna pogleda na literaturo. Nekoliko različna sta si bila v ideologiji ...”

> Čeprav sta bila oba levičarja?

“Bila sta levičarja, a Martinc je bil prepričan marksist, za Kosovela pa bi rekla, da je bil kozmopolitsko usmerjen na levico, kar pomeni, da je videl vrednoto v delovnem človeku, v gibanju proti kapitalu ... Predvsem v posthumni knjigi o pravici je prikazal tudi pogled na religijo. Oba sta bila ateista, a Martinec priznava religiji socializacijski, predvsem pa kulturni vidik vplivanja na človeka, da gre za družbeno gibanje, ki ima lahko tudi pozitivno vlogo, čeprav ima tudi ogromno spodrsljajev in napak. Kosovel se bolj obrne stran od religije. Pravi: izkoristili so nas, kapital nas je spravil k tlom, pustil nam je boga, ki nam pa ne more pomagati.”

> O Kosovelu danes precej vemo, Martinc pa ostaja živ zlasti skozi pričevanja njegovih dijakov, med katerimi ste bili tudi vi. V čem je bil izjemen?

“Knjiga je prvenstveno poklon Martincu. Tudi recenzent priznava, da je glede Kosovela v njej nekaj novega tam, kjer se vidi Martinčev vpliv na njegovo literarno usmeritev, kar doslej še ni bilo prepoznano. Martinc pa je za seboj pustil zelo malo napisanega. Je pa v vseh nas ustvaril določene vrednote, ki so oblikovale naš značaj. Če se primerjamo z generacijami, ki so prišle za nami, vidimo svet drugače, ker nam je znal resnično prikazati največje svetosti življenja: v književnosti, v ideologiji, v pomoči drugemu. Veliko je naredil za Primorsko, kar mu premalo priznavajo. Postavil je srednje šolstvo kot tudi kulturni utrip Primorske, nenazadnje je bil tudi ustanovitelj muzeja v Kopru. Je pa bil izjemno skromen, in ta njegova skromnost nas je včasih prav plašila. Pred tako velikim človekom ugotoviti, da ima luknjo v nogavici, da ima zguljen jopič in da ves čas nosi istega ...”

> Menda je imel dva plašča.

“Ja, in to je bilo vse. Pa vse poletje je hišniku pomagal na dvorišču cepiti drva, zato da nas pozimi ne bi zeblo v razredih. Osupnilo te je, da je lahko tako velik človek tako preprost in blizu vsem preprostim ljudem.”

Srečko in Peter - Esej o prijateljstvu med Petrom Martincem in Srečkom Kosovelom je izšel ob lanski 15 letnici delovanja Kulturnega društva Peter Martinc ter ob 20 letnici Znanstveno raziskovalnega središča Univerze na Primorskem. Minuli teden so ga predstavili v Kopru, 4. decembra pa ga bodo v sežanskem Kosovelovem domu.

> A ta preprosti človek je mnoge okužil z veliko ljubeznijo do francoske kulture. Ne moremo mimo vprašanja, kakšno je stanje frankofonije pri nas danes.

”Res je, zelo veliko nas je študiralo francoščino prav zaradi njega. Tudi zato sem zelo zadovoljna, da je publikacija dvojezična. Francoščini moramo dati njeno mesto. Pozabljamo, da angleščina ni vse. Enoumje navdušenja nad angleščino nas je pripeljalo do tega, da smo zapustili vse druge kulture in jezike, ki sestavljajo evropski mozaik. Francoščina ne nosi v sebi zgolj naboja preteklosti, temveč tudi prihodnosti. Še danes nastajajo odlične stvari na področju književnosti in vemo, kaj vse dosegajo danes francoski znanstveniki ... In ne pozabimo na njihov življenjski slog, nenazadnje je Francija ena najbolj sekularnih držav v Evropi. To navduševanje nad angleščino je tudi kratkovidno, saj sami Angleži ugotavljajo, da bodo neuspešni na svetovnih trgih, če ne bodo znali jezikov. Slogan 'not just English' se je rodil v Angliji. Francoščini bi morala prisluhniti tudi šolska politika in jo enakopravno uvrstiti med druge tuje jezike ali med obvezne izbirne jezike v osnovnih šolah.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---