Velika zgodba skozi droben motiv

Poseben, oseben, domala posvečen prostor, zatočišče, kjer je umetnik sam s seboj, z modelom, kjer se srečuje s kolegi in galeristi ... Včasih je bil med štirimi stenami, razprostiral se je na prostem, danes je - tudi prenosnik. Vse to in še marsikaj je umetnikov atelje.

Izhodišče za razstavo Moj atelje v noči je istoimenska slika 
Hermana Pečariča.   Foto: Maksimiljana Ipavec
Izhodišče za razstavo Moj atelje v noči je istoimenska slika Hermana Pečariča.  Foto: Maksimiljana Ipavec

PIRAN > V zgodovini likovne umetnosti je bil atelje pogost motiv, njegova vloga pa se je skozi čas spreminjala - kar je bila včasih mojstrska delavnica, v času Andyja Warhola “tovarna umetniških izdelkov”, je danes project-room oziroma, kot ugotavlja italijanska kritičarka Angela Vettese - tudi prenosnik. Kako so atelje doživljali in dojemali slovenski likovni ustvarjalci z začetka 20. stoletja? Odgovor razkriva razstava Moj atelje v noči, ki so jo odprli minulo sredo.

V Obalnih galerijah skrbijo tudi za likovno zapuščino tamkajšnjega slikarja Hermana Pečariča (1908-1981). V galeriji s slikarjevim imenom med drugim pripravljajo razstave, ki njegov opus osvetljujejo z različnih zornih kotov. Lani je bila tako na ogled postavitev, ki je Pečaričevo delo postavila v dialog z ustvarjanjem njegovih sodobnikov, tokrat pa je kustosinja Majda Božeglav Japelj za rdečo nit razstave izbrala motiv, ki ga je Pečarič, navdušen krajinar in slikar istrskih motivov, upodobil le enkrat.

Trg bratstva, Piran

Moj atelje v noči je naslovil sliko, ki gledalcu razkriva sobo, v kateri stoji slikarsko stojalo s praznim platnom, na eni od miz so čopiči, skozi veliko okno pa se razteza pogled na piranske strehe, ožarjene v soju luči. Slika je nastala v njegovem ateljeju, nekdaj fotografskem studiu na Trgu bratstva. “Ta slika se dotika avtorjevega intimnega sveta in upodabljanja atmosfere prostora, v katerem so nastala njegova dela. Pečarič je bil umetnik-samotar, ki je slikarski poklic razumel kot vsakodnevno prakso v zaprtem prostoru svojega ateljeja,” je o Pečaričevi sliki, ki jo je vzela za izhodišče razstave zapisala kustosinja. Kolege iz slovenskih muzejev in galerij je povabila, naj v svojih zbirkah poiščejo dela s podobno motiviko. Mojca Štuhec iz Moderne galerije je izbrala dela Marjana Dovjaka (1928-1971), Tina Ponebšek iz Pilonove galerije fotografije iz zapuščine Vena Pilona (1896-1970), Goran Milovanović (Galerija Božidarja Jakca, Kostanjevica na Krki) se je odločil za slike in grafike Zorana Didka (1910-1975), Breda Kolar Sluga (Umetnostna galerija Maribor) je šestim mladim umetnikom predlagala, naj pripravijo delo na temo ateljeja Zmaga Jeraja (1937-2015), grafika in sliki Bogdana Borčića (1926-2014) pa so izbor Marka Košana izKoroške galerije likovnih umetnikov Slovenj Gradec.

Poklon učitelju

“Dela, ki jih vidimo na tej razstavi, so med seboj v pravem dialogu in tvorijo izjemno lepo pripoved o slovenskem modernističnem slikarstvu. Skozi droben motiv uspe razstavi povedati veliko zgodbo,” je prepričan Košan. Borčićeva dela, ki jih je pripravil za razstavo, so - tako kot je značilno za vse, kar je ta ustvaril v poznem obdobju - zaznamovana z notranjščino njegovega slovenjegraškega ateljeja.

Rue de la Grande Chaumière, Pariz

Veno Pilon, ki predstavlja vrh slovenskega ekspresionističnega slikarstva, se je po letu 1928, ko je zaživel v Parizu, ukvarjal pretežno s fotografijo. “Najboljša fotografska dela je ustvaril v prvi polovici tridesetih let v širokem naboru motivov. Predvsem prevladujejo portreti pariških sodobnikov, prijateljev, umetnikov, znancev ... Portretiral je družino, ženo Anne Marie in sina Dominiqua, ter prijatelje Slovence, ki so bili pogosto v gosteh na njegovem domu in v ateljeju,” v katalogu zapiše Tina Ponebšek. Fotografije, ki so na ogled v Piranu, prikazujejo dogajanje v njegovem ateljeju v letih 1935 in 1936, po mnenju Ponebškove v času Pilonove velike osebne sreče.

Stari trg 1, Ljubljana

V Moderni galeriji hranijo pet del iz leta 1970, na katerih je Marjan Dovjak likovno snoval in razvijal motiv svojega podstrešnega ateljeja, ki ga je imel na ljubljanskem Starem trgu. Upodobi ga tako v risbi, kjer idejo zasnuje, razvije pa jo na akrilnih slikah, polnih živih barv in matissovskih vzorcev.

Na prostem

“Za Zorana Didka vemo, da je delal z veliko vnemo - kar naprej in vsepovsod. Eden od motivov, ki se vlečejo skozi njegov opus, je prav atelje, sam pa je zelo rad delal na prostem,” pojasnjuje Milovanović. In dodaja, da je kot izrazit modernist pa tudi pedagog vneto preizkušal vse mogoče likovne tehnike in forme. Tudi zato so njegova dela, tudi tista, na katerih je upodobil atelje, svojevrstna zbirka likovnih citatov - od Vermeerja prek Matissa do Picassa.

Partizanska cesta, Maribor

V petem nadstropju stavbe na Partizanski cesti v Mariboru je od leta 1973 ustvarjal letos umrli slikar Zmago Jeraj. Kaj je umetnik bral? Katere znamke barv je uporabljal? Kaj je videl skozi okno? Kako velike formate je lahko postavil v prostor? Koliko časa je preživel v ateljeju? Kdo je lahko vstopil v njegov atelje? Ta in še druga vprašanja si je zastavilo šest mladih umetnikov. Dimitrij Jeraj, Branimir Ritonja, Petra Kapš, Dejan Buluh, Ana Pečar in Igor Unuk so pripravili pretresljiv dokument, ki pred gledalca postavlja praznjenje slikarjevega ateljeja. Kot pravi kustosinja Breda Kolar Sluga, želijo z delom sprožiti širšo debato o politikah mesta in države do umetniških ateljejev in umetniških zapuščin, akcija, posvečena praznini, pa želi pripomoči da se kreativni naboj umetnika in prostora nadaljujeta.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano