Velik duh v pretesnih čevljih

Današnja novica o nenadni smrti Aleša Debeljaka na gorenjski avtocesti je pretresla tako domovino kakor tujino, kamor je prav tako segel jasni, odločni in razumni glas tega vsestranskega humanista, pesnika, esejista in profesorja.

LJUBLJANA > Aleš Debeljak, rojen 25. decembra 1961, je leta 1985 na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti, leta 1993 pa doktoriral iz sociologije kulture na univerzi Syracuse v New Yorku.

Tesnoba, erotika ...

V osemdesetih letih se je uveljavil kot pesnik in esejist. V monografiji Sto slovenskih pesnikovIgor Grdina ugotavlja, da ga je v prvih zbirkah Imena smrti (1985) in Slovar tišine (1987) najbolj zaposloval “problem govorice molka” ter trdoživo vztrajanje tesnobe, dvoma, strahu in neodgovorljivih vprašanj v “človekovem minevajočem trajanju”. Zanj je bila značilna melanholija, ki “ni samo stanje, ampak tudi intelektualna pozicija”, ugotavlja Grdina in opaža, da je tesnoba, pri pesniku sprva značilna za posameznika, z zbirko Otrok in mesto (1996) in izkušnjo krvavega razpada Jugoslavije postala širša, civilizacijska kategorija. Pozneje, v Nedokončanih hvalnicah (2000), se je Debeljak kot postmodernistični intimist bolj posvečal erotiki, hrumenje zgodovine pa se je preselilo v spomin.

Svojo zadnjo zbirko, lansko spominsko Kako postati človek, je domiselno zasnoval na geslih iz enciklopedije za otroke Mladi vedež, izdane v letu njegovega rojstva.

Nič manj plodovit ni bil v esejistiki; njegova Postmoderna sfinga (1989) velja za pionirsko in eno najpomembnejših slovenskih študij postmodernizma.

Kot profesor in raziskovalec na oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede se je ukvarjal z zgodovinskimi avantgardami, modernizmom in institucijo umetnosti v 20. stoletju, na področju sociologije religije in kulture pa ga je zaposloval zlasti študij religioznega fundamentalizma, nacionalne identitete in etničnih konfliktov.

Prejel je vrsto nagrad. S pisateljico, publicistko in prevajalko Erico Johnson Debeljak je imel tri otroke.

Tragedija za kulturo

“Na tihem sem ga vedno občudoval. Bolj kot sem bil pripravljen to priznati - sebi in njemu,” nam je včeraj zaupal Marko Crnkovič, Debeljakov generacijski sopotnik in kolega še iz časov znamenite rubrike Ura kulturne anatomije v reviji Teleks. “Ko je postajal velik pesnik, jaz to nisem hotel biti, ker sem vedel, da ne morem, in hvala bogu nisem niti poskusil. Najbolj pa sem mu zavidal profesorsko kariero. O profesuri vem ravno toliko, da se zavedam, kako osrečujoč poklic je poučevanje. In vem, kakšno veselje je to moralo biti na faksu, ker sem Aleša tudi sam tako rad poslušal. Zanj ni bilo banalnih tem. Zanj je bilo vse resna tema. Zelo ga bom pogrešal. Z njim odhaja velik del moje mladosti.”

Debeljakova smrt je tragedija za slovensko kulturo, pa tudi za svetovno, ki se hitro oži, pravi Neven Ušumović, steber umaškega dela Foruma Tomizza in ravnatelj Mestne knjižnice Umag, kjer so včeraj že pripravili manjšo razstavo Debeljakovih del. “Prva knjiga v slovenščini, ki sem jo kupil še kot najstnik, je bila njegova Postmoderna sfinga,” se spominja Ušumović. “Takoj sem vzljubil tudi njegovo poezijo, ki smo jo v osemdesetih letih spoznavali v zagrebškem časopisu Quorum. Tam mu je veliko mesta odmerjal urednik Branko Čegec, ki je sam prevajal njegova dela. Pri Quorumu je izšla tudi Debeljakova pesniška zbirka Rječnik tišine (Slovar tišine). Četudi smo bili za njegovo poezijo premladi, nam je bila všeč, ker je bila vpeta v popularno kulturo. Na Hrvaškem ima Debeljak veliko bralcev. V zadnjih nekaj urah se mi je oglasilo kar nekaj naših piscev, vsi z istimi besedami: a si slišal za Aleša, grozno ...”

Tako se je v petek počutila tudi pesnica in urednica na založbi Beletrina Miljana Cunta iz Šempetra pri Gorici.

“Včasih nas kakšna vest hipoma prestavi na sredino razburkanega morja nedoumljivega, ki ga večino časa in življenja opazujemo od daleč,” pravi. “Ko sem izvedela za tvoj tragični odhod, dragi Aleš, se je zgodilo prav to. Svet izgublja misleca in erudita, predvsem pa pesnika in humanista. V spomin mi priplava vijolično cvetje s čestitke, ki si jo poslal ekipi Vilenice ob zaključku festivala. Napisana je bila na roko in poslana po navadni pošti. S srčnostjo, z občutkom in za spomin, ki ne preide.”

Tako živel kakor odšel je svobodno

Pred petnajstimi leti je bil med Debeljakovimi študenti tudi Mirt Komel iz Nove Gorice. Profesorja, s katerim je zadnja leta delal na oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede, se filozof in sociolog spominja kot široko razgledanega literarnega intelektualca, ki so “mu bili čevlji navadnega profesorja preozki”. In četudi mu je bilo ob današnji novici zelo hudo, se je Komel vendarle zmogel posloviti od učitelja: “Dragi Aleš, mojster pesniške besede, odšel si svobodno s sveta, prav tako kot si pisal, mislil, deloval, živel.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---