Več kot Prešernov posnemovalec

Lani, ob 200. obletnici rojstva, so spomin na pesnika in zbiralca ljudskih pesmi Antona Žaklja (1816-1868) obudili v njegovih rodnih Ledinah. Z idrijskim slavistom dr. Robertom Jerebom so temeljito preučili njegovo življenjsko pot in ustvarjalnost, ki ju zdaj celovito predstavlja razstava v mali idrijski muzejski grajski galeriji.

Med tremi Žakljevimi prapra...nečakinjami, ki so odprle razstavo na idrijskem gradu, je tudi 
kolesarka Tanja Žakelj (na sredini). Foto: Saša Dragoš
Med tremi Žakljevimi prapra...nečakinjami, ki so odprle razstavo na idrijskem gradu, je tudi kolesarka Tanja Žakelj (na sredini). Foto: Saša Dragoš

IDRIJA >Ledinci z razstavo Anton Žakelj - Rodoljub Ledinski celovito predstavljajo skoraj pozabljenega rojaka, pesnika in zapisovalca ljudskih pesmi.

Recital Žakljevih pesmi je na otvoritvi v torek s prepevanjem pospremil otroški zbor podružnične šole Ledine. Preučevalci, ob domači strokovni skupini še idrijski slavist dr. Robert Jereb, so Žakljevo delo ovrednotili tako, da bo zdaj lahko dobilo vidnejše mesto tudi v naši literarni zapuščini.

Ilirist, duhovnik, zbiralec, pesnik - Rodoljub

Andragoginja Marija Velikonja je Žaklja predstavila kot široko razgledanega poliglota, ki se je v srednji šoli v Karlovcu navdušil nad ilirskim gibanjem. “Pod vplivom kulturnega gibanja se je vrnil domov, kjer je po pripovedovanju mame Ane zapisal sedem zvezkov ljudskih balad in romanc. Žal se je ohranil le eden. Na pobudo mame je študiral bogoslovje, novo mašo pel na Gorah nad Idrijo in služboval v različnih krajih ljubljanske nadškofije,” je strnila pot, ki jo je Žakelj sklenil v Velikem Trnu nad Leskovcem.

Pesniti je začel kot dijak. Kot študenta ga je k temu spodbujal profesor na bogoslovju Fran Metelko. A objavil je malo pesmi, večino v 14 letih, začenši z letom 1844, v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Prvo in eno svojih najbolj znanih - Slavulj in roža - je že leta 1841 objavil v Carnioli, s prvo natisnjeno pesmijo, slavo pesniškemu poslanstvu, pa se ga je oprijel psevdonim Rodoljub Ledinski. Poleg slavljenja življenja in motivike narave v njegovih pesmih prevladuje čaščenje kreposti.

Če so Žaklja, Prešernovega sodobnika in znanca, za življenja označevali kot posnemovalca našega največjega pesnika, pa je več slave požel z zapisanimi ljudskimi pesmimi, ki jih je objavil v Kranjski čbelci. Najbolj znane so Mlada Mojca, Mlada Breda, Mlada Zora ... “Pesmi je precej popravljal in prenarejal, kar so kasnejši zbiralci ljudskega slovstva šteli za napako. Treba pa je vedeti, da popravljanje pesmi tedaj ni veljalo za slabost, saj je med drugim sam Prešeren za natis popravil Lepo Vido,” je pojasnil Jereb.

Žal večina pesmi ni bila objavljena

Obveljal je za Prešernovega posnemovalca, a razstavni pano o Žakljevem pesniškem delu predstavlja tudi drugačno mnenje, edino tako - Ivan Grafenauer je leta 1911 v Zgodovini novejšega slovenskega slovstva napisal, da “Ledinskega poezija prav čisto nič nima skupnega s Prešernovo”.

Enako meni tudi Jereb, zlasti ker večina Žakljevih pesmi ni bila objavljena: “Žakljeva zapuščina obsega več kot 70 rokopisov, ki kažejo, da bi se lahko pesniško bolj razvil. Med njimi je več domoljubnih sonetov in fragmenti dveh sonetnih vencev. Ob njih je še vrsta izpovednih pesmi, pa pesniški obliki kancone in ritornela, ki ju je v slovenščini najbrž uporabil prvi. Če bi mu nekatera dela uspelo dokončati in objaviti, bi pomenila pomemben prispevek k slovenski poeziji iz sredine 19. stoletja.”

Žakljeve pesmi so pred polno dvorano interpretirali idrijski osnovnošolci, razstavo pa so odprle tri Žakljeve prapra...nečakinje, med njimi gorska kolesarka Tanja Žakelj.

V mali grajski galeriji bo razstava na ogled do 22. oktobra.

SAŠA DRAGOŠ


Najbolj brano