Včasih žival, včasih lutka, včasih robot

V Gorici so se odločili, da na svetlo postavijo ustvarjalnost in osebnost slikarja Rudolfa Sakside (1913-1984). Želijo popisati čim več njegovih del, izdati katalog ter ga predstaviti retrospektivno. Prva etapa na poti - goriška razstava Pitttore cantastorie - Slikar pravljičar je že na ogled v palači Pokrajinskih muzejev. Čakamo na katalog in tržaško razstavo.

GORICA > Nazadnje smo dela Rudolfa Sakside videli na razstavah tržaških slovenskih slikarjev Razprta obzorja, ki sta bili pred dvema letoma na ogled v ljubljanskem Cankarjevem domu in tržaškem salonu degli Incanti.

“Prav Saksida me je s svojimi deli presunil. Je kakovosten slikar z zanimivo življenjsko potjo. Zrasel je v Gorici ob slikarju Tuliu Craliju, leta 1942 je bil sprejet na beneški bienale z aeropitturo, zadnjo stopnjo futurizma. V petdesetih so ga prevzeli magični realizem in istrski motivi, ob koncu petdesetih se je vrnil k aeropitturi, skratka gre za opus, ki bi ga bilo vredno samostojno predstaviti”, je tedaj dejal kustos ljubljanske razstave Vid Lenard.

“Saksida ima to prednost, da pripoveduje z govorico svojega naroda. Duhovno daleč od latinskega idealizma je našel svoja izrazna sredstva v sanjarskem slovanskem simbolizmu, ki se razodeva naravno in spontano kot pravo jamstvo za njegovo umetnost. Romantično osnovo, iz katere izhaja njegovo ustvarjanje, lahko takoj odkrijemo v važnosti, ki jo posveča pripovedovanju bolj kot čistemu slikanju. Ne moremo se namreč ustaviti od oblikah, ker nas njihov pomen mnogo bolj zanima: skratka gre za slikarja - pravljičarja.” (Tullio Crali)

Prav to se sedaj dogaja. Joško Vetrih, kustos tržaške razstave Razprta Obzorja in pričujoče v goriških Pokrajinskih muzejih, je pričel z pregledovanjem in vrednotenjem Saksidovih del (250 del so že katalogizirali) ter pripravil pregledno razstavo, ki pa še ni retrospektiva.

“Razstavo sem zasnoval pregledno, začenši s 30 leti, ko je Saksida v bistvu začel kot oblikovalec, pred tem je slikal kot samouk v tradicionalnem realističnem slogu. Njegova umetniška pot se začne, ko je začel obiskovati atelje Cralija v Gorici. Tulio Crali, čeprav nenaklonjem Slovencem, je imel rad Saksido, v njegovem ateljeju ga je uvedel v svet oblikovanja in v slikarstvo aerofuturizma,” pravi Vetrih in doda, da so na pričujoči razstavi posebej poudarili njegovo poetično obdobje, ko je poučeval na gimnaziji v Kopru. Tam je pripravil nekaj razstav v slogu magičnega realizma, zgledoval se je po Lojzetu Spacalu, čeprav je v barvah, meni Vetrih, bolj intenziven in briljanten, v sliki pa bolj sintetičen. “Tedaj slika panorame, plaže, morje, nebo, tedaj je najbolj poetičen in menda srečen. Ko pa se je leta 1955 vrnil v Trst, se je počutil utesnjenega, nastopi faza antropomorfnih bitij, vse postane bolj tesnobno.”

Protagonisti teh pripovedi so antropomorfne figure, podobne včasih živalim, včasih lutkam, včasih robotom, piše Vetrih, ki se razkrajajo v konstelacijo nog, rok, dlani, obrazov. Prav ta faza, ki obsega 60. in 70. leta, po mnenju kustosa pomeni njegov središčen, pa tudi najbolj oseben trenutek njegovega ustvarjanja.

Oktobra naj bi izšel katalog, v januarju prihodnje leto pa se obeta še razstava v dvorani Veruda v Trstu.

KLAVDIJA FIGELJ

---