Včasih sanje, danes televizija

Giuliano Ricci, letnik 1980, svoj prvi celovečerec posname leta 2009 (La piccola A), leta kasneje mu sledi že drugi Non c’è più una Majorette a Villalba, ki govori o družbenih spremembah v odročni vasici na Siciliji, in s katerim obrede precejšnje število filmskih festivalov po svetu. Leta 2013 se loti dokumentarca Človek na Luni, s katerim se spet poda na še eno odmaknjeno področje, v osrčje Sardinije, ki ima za seboj precej krvavo zgodovino.

Glavno vlogo v dokumentarcu imajo čisto posebne ženice, vdove iz majhne vasi med gorovjem Barbagia, ki naj bi komunicirale z mrtvimi in tako ohranjale stik med burno preteklostjo in sedanjostjo, za katero se zdi, da vse bolj posnema italijansko televizijsko resničnost. Tudi Riccijeva kamera te ženice marsikdaj “ujame” prav pred televizorjem. Kljub temačni zgodovini in zelo posebnemu odnosu do smrti, ki ga gojijo v teh krajih, pa Riccijev dokumentarec premore tudi zelo veliko simpatičnih in sproščenih trenutkov.

> Kakšna je zgodovina teh krajev, kakšne skrivnosti se tu iz roda v rod prenašajo že stoletja?

“V teh krajih se je na 'državo' vedno gledalo kot na tujca, okupatorja. To območje je ohranilo neokrnjene svoje šege, običaje, tradicijo in zakone vse do prihoda sodobne družbe v 60. letih prejšnjega stoletja. Zakoni Barbagie so bili zapisani v t.i. 'barbagiškem kodeksu', ki temelji na časti in osebnem maščevanju, da se zadosti pravici za povzročeno krivico. Te kraje so zaznamovala krvna maščevanja in vojne med družinami, ki so sprejele nasilje kot del svojega vsakdanjega življenja. Skrivnosti teh žensk predstavlja zgodovina teh maščevanj, le one vedo, kako so se začele vojne med družinami, ki še danes potekajo na tih način.”

> Kakšen status imajo te gospe znotraj skupnosti? So spoštovane, imajo neko simbolno avtoriteto?

“Te ženske so vsekakor spoštovane, vendar ne uživajo nikakršnega statusa. So starejše gospe, kakršne najdemo kjerkoli drugje v Italiji.”

> Ali se to njihovo znanje prenaša na mlajše generacije, imajo svoje naslednice?

“Podoba iz filma je popolnoma izginila pri mlajših generacijah, večina lokalne mladine niti najmanj ne ve, za kaj gre. Zgodila se je neke vrste zavrnitev preteklosti, prekinitev s starimi običaji, da bi se poenotili z globalno podobo zunanjega sveta.”

> Kako je torej televizija vplivala na tovrstne odmaknjene skupnosti? Vaše gospe velikokrat ujamete med gledanjem in komentiranjem televizijskih programov. Bo ta kriva za zaton teh ritualov, običajev?

“Zagotovo je televizija (skupaj s kinom) ena glavnih gonil vrednot globalne podobe, in v filmu je zaznati podton, ki je povezan z odnosom do podobe. Včasih so bile te podobe sanjske, ženske so v sanjah videle podobe, ki so jih povezale med seboj ter jim dale pomen, podobno kot, recimo, v filmski montaži. In prav te podobe so predstavljale povezavo s svetom mrtvih.”

> Brala sem, da ste na Sardiniji pri snemanju dokumentarca pri domačinih naleteli na več nezaupanja kot pri snemanju Non c’è più una Majorette a Villalba na Siciliji. Zakaj?

“Tokrat sem se ukvarjal z zelo intimnimi in osebnimi temami, zato smo se morali veliko bolj potruditi, da bi vzpostavili stik in našli neko sozvočje z ženskami na vasi.”

> Zakaj gospe pravijo, da dandanes “svetu vladajo otroci”? Kako si to razlagate?

“To izjavo lahko beremo na veliko načinov. Najenostavnejše tolmačenje je, da so otroci danes razvajeni. Sam pa raje v otrocih vidim mlajše generacije, ki živijo v arogantni sodobnosti, katere glavna krivda je, da si je drznila dotakniti se Lune.”

BILJANA PAVLOVIĆ


Najbolj brano