V zapredku neizgovorljivega

Koprsko pristanišče je mesto v mestu. Labirint tirov, privezov, svet zabojnikov, kupov tovora, verig avtomobilov, ladij, vagonov. Je mogoče v tem kaotičnem, hrupnem, vrvečem organizmu najti tišino? Odgovor ponuja ciklus fotografij V pristanu, ki jih je posnela Nataša Segulin, do 21. novembra pa so na ogled v galeriji Loža.

Razstava fotografij, ki jih je Nataša Segulin posnela v Luki Koper, bo v galeriji Loža na ogled do sobote.  Foto: Miha Crnic
Razstava fotografij, ki jih je Nataša Segulin posnela v Luki Koper, bo v galeriji Loža na ogled do sobote.  Foto: Miha Crnic

KOPER > Fotografirati je začela leta 2011, v objektiv pa ujame tisto, kar jo osupne. Prizore, ob katerih v sebi v hipu začuti notranji mir in tih vzklik: “Kako lepo, kakšna tihota!” Marca lani je Nataša Segulin, dolgoletna novinarka in odgovorna urednica slovenskega programa TV Koper, v galeriji Meduza prvič javno pokazala svoje fotografije. V ciklus Tihote je odbrala podobe, posnete na različnih koncih sveta. Mogočne oboke akvadukta v Segoviji, odbleske rečne gladine Ljubljanice in Unice, prevrnjen star čoln iz turškega mesta Demre, kipeče vrhove cipres z Markovca ... je povezovalo občutje neobičajne, zveneče tišine, ki je lezla iz podobe in se naselila v gledalca.

Iskanje podob, ki v njej vzbudijo mir, se razprejo v neskončnost in obstanejo v zapredku neizgovorlji-vega, jo je vodilo tudi po Luki Koper. Pristanišču, ki jo je kot domačinko vselej zanimalo, navduševalo in vznemirjalo. “Ko sem se vozila ali sprehajala tam mimo, so moj pogled pritegovali dvigala, kontejnerji, 'skladovnice avtomobilov ... ', zdeli so se mi tako fascinantni,” pripoveduje o vzgibu, ki jo je spodbudil, da je ta vrveč labirint pogledala tudi od znotraj.

V Luki Koper so se njenega predloga, da bi fotografirala, razveselili in ji to omogočili. V vrvečem, a kaotičnem in hrupnem pristanišču, kjer se vse dogaja precej hitro, je Nataša Segulin v objektiv ujela prizore, za katere se zdi, da jih tam ne bi bilo mogoče najti. Izčiščene, minimalistične in polne poetičnosti.

Odsev stolpa v morju, detajl vrvi, v kateri je čutiti napetost in težo privezane ladje, vrh žerjava, ki se steguje proti nebu, kup razsutega tovora, ki daje vtis, da je osamljen, zapuščen hrib, na katerega ni stopil še nihče, gledalca nagovarjajo v jeziku, ki mu ga je avtorica predstavila že v ciklu Tihota. In ko stojiš pred temi fotografijami, jo tudi zares začutiš - tišino, ki želi nekaj povedati.

“Nekakšna nostalgija je v vseh teh fotografiranih predmetih, nekakšno domotožje in otožnost, a to je že lastnost karakterja - značaj tistega, ki nam približa odnose in reči v koprskem zalivu,” je ob razstavi zapisal kustos Andrej Medved.

Razstava V pristanu bo od 25. novembra na ogled še na Dunaju, v galeriji Slovenskega kulturnega centra Korotan, avtorica pa že pripravlja razstavo Poetika tišine, s katero se bo marca in aprila prihodnje leto predstavila v Cankarjevem domu.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano