V slovensko umetnost je prinesel okus po morju

Albert Sirk (1887-1947), rojen v Križu pri Trstu, je v pregledih slovenske umetnosti najpogosteje potisnjen na rob ali celo spregledan. Monografija, ki so jo konec lanskega leta izdali pri Založništvu tržaškega tiska, s študijami Aline Carli, dr. Milčka Komelja in Vida Lenarda ter z obsežnim fotografskim gradivom na novo osvetljuje pomen in vlogo moža, ki je v slovensko likovno umetnost prinesel okus in vonj po morju.

TRST > Upodobitev morja v zgodovini slovenske likovne umetnosti ni prav veliko; podobe njegovih nevihtnih obrazov zasledimo pri tujih baročnih mojstrih, ki so delovali pri nas, v 19. stoletju je dalmatinske motive upodabljal Anton Karinger, Janez Šubic je naslikal romarski čoln na poti v Barbano, Piran z morjem je navdihnil Ivana Vaupotiča ... “Morje kot del svojega najbolj avtentičnega in prvobitnega, ne eksotičnega ali počitniškega ambienta ter z morjem povezana opravila ribičev kot podobo najbolj vsakdanjega človeškega dela pa nam je v času med obema vojnama slikarsko odkril in zares približal šele 'morski volk' Albert Sirk,” meni dr. Milček Komel. Sirk je po njegovem med slovenskimi slikarji tudi “najizrazitejše dokazilo”, da smo Slovenci pomorski narod.

Ta “človek morja” je imel, sodeč po anekdotah, vihrav temperament - kot mladenič je preplaval morje pod dnom največje ladje avstrijske mornarice, iz Križa se je na umetniško razstavo v Benetke čez nevihtno morje pogumno odpravil v majhnem čolnu ...

Prisežem, ne boš verjel, da je slikar

“Malokdo pozna 39-letnega Križana, slikarja Alberta Sirka,” svoj zapis, objavljen leta 1926 v glasilu Naš glas, začenja Albert Širok. “Trden je kot Kraševec, vesel kot ribič, močan kot atlet. Če ga povabiš na ribji lov in na slikarsko razstavo, se bo odločil za ribji lov. Dovršil je slikarsko akademijo v Benetkah, vendar ni v njegovih slikah nič italijanskega; vse preveč je sin naše zemlje ... Prisežem, da mi ne boš verjel, da je slikar, če ti ga pokažem. Plečat in zdrav je, prej ustvarjen za rokoborbo kot za čopič. V družbi nerad diskutira, knjige grozno sovraži, ljubi pa Sv. Križ, ribiče in morje,” je še zapisal pisatelj, prevajalec in likovni kritik, ki je prvi opozoril na Sirkovo umetnost.

In kako se skoraj sedemdeset let po umetnikovi smrti lotiti Sirkovega opusa? Alina Carli pravi, da je to obenem lahka in zahtevna naloga: “Večina njegovih del je izgubljena, ali pa se o njih ne ve veliko. Dela, ki jih v svojih zapisih ob razstavah omenjajo njegovi sodobniki, so dandanes večinoma nedosegljiva ali pa reproducirana v črno-beli tehniki, tako da le s težavo lahko linearno sledimo njegovemu slikarskemu razvoju.”

Za Sirka velja, da ga je slogovno težko opredeliti - “impresionist”, “neoimpresionist” in “barvni realist” so najpogostejše slogovne oznake, ki so jih Sirku pripisali likovni kritiki njegovega časa. A slikar iz Križa pri Trstu je ustvaril popolnoma samosvoj slog, je prepričana Carlijeva: “V njegovem delu ne moremo iskati vzorov ali vplivov, kajti Sirk izhaja iz lastnega občutenja morja in življenja v in na njem, krajev, narave in ljudi, ki jih je portretiral.” Komelj Sirka vidi kot samosvojega in do kraja pristnega ustvarjalca, izrazitega kolorista s skicozno risbo, ki se pretaplja v kontrastih barve in svetlobe. Zanj je pesnik morja, “lirik z izrazito epskimi in tudi dramatičnimi primesmi”.

V svojem prvem obdobju, do leta 1929, je Sirk najpogosteje upodabljal vedute domačega kraja, portretiral in velikokrat ujel tudi lastno podobo - avtoportrete je pogosto naslovil Sam sebe. Med vojno je dvakrat služil v cesarsko-kraljevi mornarici, prepotoval celo Sredozemlje, čas pa si je krajšal z risanjem in slikanjem. Med vojno je postal slikar vojne mornarice ter slikanja učil otroke generala Hortyja. Iz tega obdobja se je ohranilo nekaj risb s tušem in svinčnikom, ki po oceni Carlijeve kažejo da bodo Sirkov opus odlikovali tudi portreti.

Sirk je nase opozoril na prvi povojni razstavi slovenskih umetnikov v Trstu; svoja dela je takrat pokazal v družbi Milka Bambiča, Ernesta Seška in Franceta Goršeta. Razstavo so odprli 5. julija 1927, fašistične oblasti pa so jo po treh dneh zaprle.

Morje na Štajerskem

Sirk je leta 1929 prebegnil v Jugoslavijo in se naselil v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah, kjer je dobil službo učitelja risanja na meščanski šoli. In tam, sredi štajerskih gričev, šele zares postane slikar morja. Alina Carli v tem vidi odjek neizmernega domotožja; z upodabljanjem morskih motivov Sirk ohranja svoje korenine in obenem izraža bolečino zaradi ločenosti od rojstnega kraja. Prvič je samostojno razstavljal pri štiridesetih - leta 1937 v Beli dvorani mariborske Kazine.

Leto kasneje je dobil službo na celjski gimnaziji. Primorsko oazo si je v knežjem mestu z rojaki iz Trsta ustvaril v gostilni Turška mačka, ki jo je imela v lasti primorska družina Štolfa. Primorci, ki so se tam družili, so si nadeli ime Robinzoni, poleti pa so dopustovali v Dalmaciji, kjer je Sirk - njihov kapitan - neumorno skiciral in risal, lovil prizore in vzdušje. Skice je odnesel s seboj v Celje in v ateljeju ustvaril dela, s katerimi je zaslovel kot slikar morja.

Pobuda za novo monografijo je prišla s kriške osnovne šole, ki nosi slikarjevo ime. Ob 40-letnici poimenovanja po Albertu Sirku so pripravili delovni zvezek Albert Sirk - slikar našega morja. Prva monografija o Sirkovem delu je izšla leta 1952, pri Gregorčičevi založbi v Trstu (predhodnici Založništva tržaškega tiska), napisal pa jo je Fran Šijanec. Nova monografija se naslanja na Šijančevo in jo nadgrajuje. Na Založništvu tržaškega tiska pravijo, da želijo z novo monografijo spodbuditi nadaljnje raziskave Sirkovega življenja in dela, pridobiti nove informacije, predvsem o delih, za katerimi se je izgubila vsaka sled, in tako dodati kamenček v mozaiku, ki bi pripeljal do retrospektivne študije njegovih del.

Kapucinski toti in begunska menza

V začetku aprila 1941 je bil interniran - s sotrpini je v kapucinskem samostanu v Celju izdajal ilegalni satirični list Kapucinski toti, kjer je objavljal ilustracije. Umetnostni zgodovinar Vid Lenard njegovo takratno potezo opiše kot hitro, natančno, skicozno.

Vojna leta je Sirk z ženo Doro preživel v Zaječarju, kamor so ju izgnali. Tam je vodil menzo slovenskih izgnancev, poučeval na tamkajšnji gimnaziji in seveda slikal. Junija leta 1945 se je po 16 letih izgnanstva končno vrnil v svoj Križ.

Prvi Slovenec v Škorpijonu

Zaposlitev je dobil v Trstu, na Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru, kjer je bil zadolžen za ustanovitev obrtno-slikarske šole. Slikarstvo tržaških likovnikov je imelo do leta 1953, ko je Trst pripadel Italiji, “posebno nalogo” - vlogo “dokazovalca” o slovenski prisotnosti na Tržaškem in Goriškem. Tudi zato so Sirkove upodobitve slovenskega ribištva imele posebno veljavo.

Umrl je leta 1947, dve leti po smrti so mu kot prvemu Slovencu postavili retrospektivno in spominsko razstavo v sloviti tržaški galeriji Scorpione, leta 1950 pa so bila Sirkova platna skupaj z deli Avgusta Černigoja, Lojzeta Spacala, Jožeta Cesarja, Avrelija Lukežiča, Bogdana Groma, Roberta Hlavatyja in Milka Bambiča predstavljena v ljubljanski Moderni galeriji.

Lenard Sirka uvršča med “kvalitetne predstavnike mediteranskega slikarstva 20. stoletja s specifičnimi regionalnimi značilnostmi”. Te je udejanjal, kjerkoli je bil - na Štajerskem, v Dalmaciji, Srbiji ... “Najbolj domače pa se je počutil samo na morju in bil zato poklican, da postane njegov prvi slovenski slikar,” je prepričan Lenard.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---