Zmagoslavje grozljivih in ganljivih

“Igor Prassel,” se je Jan Cvitkovič z odra obrnil k vodji 18. Festivala slovenskega filma, “sem ti že predvčerajšnjim hotel povedati za šankom, pa ti bom zdaj javno: to končno zgleda kot festival!” Na sklepni sobotni slovesnosti v Avditoriju Portorož so podelili letošnje nagrade; največ sta jih odnesla Idila in Ljubezen na strehi sveta.

Odpri galerijo

PORTOROŽ > Uvodoma so se s filmčkom Svetlane Dramlić Jovičić poklonili letos poleti umrlemu fotografu in režiserju Juretu Breceljniku, vodja festivala Igor Prassel je glasno pozval k solidarnosti z begunci in ostro okaral oblastniško nasilje na schengenski meji, nakar so ob živahni spremljavi glasbenega tria Vaska Atanasovskega razdelili letošnje nagrade.

Smrt pod sekiro

Vesno za najboljši celovečerni film je prejela grozljivka IdilaTomaža Gorkiča. “Če je odgovor na družbeno realnost smrt v slovenskem gozdu, je prav, da namesto samomora konec storimo pod ostrim rezilom sekire, na impotentno družbeno kritičnost pa nam odgovori Vintlr, ko nam pokaže, kdo je pravi 'dec'. Idila nam resnobno in ironično, prav kakor žanru pritiče, na pladnju ponudi specifičen pogled na svet, v katerem skupaj živimo,” je nagrado utemeljila žirija, ki so jo sestavljali Simon Pintar, Polona Petek, Varja Močnik, Siniša Gačić in Gregor Božič. Idila je prejela več nagrad: še Teleking nagrado za celovečerni film, Nika Rozman in Jurij Drevenšek vesni za najboljšo žensko in moško stransko vlogo, Gregor Nartnik pa vesno za scenografijo, saj “spretno umesti grozljivko v slovenski filmski prostor in vdihne novo življenje obrabljenim folklornim motivom”.

Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo je prejel Kosec. Nagrado je z režiserjem Zvonimirjem Jurićem prevzela producentka Eva Rohrman. In rezko dejala: “Priložnost izkoriščam za poziv vladi Republike Slovenije, da končno in takoj preneha z rezanjem denarja za kulturo in še posebej za film, saj bomo sicer vsi slovenski profesionalni filmski ustvarjalci postali begunci.”

Metod Pevec je za svoj Dom prejel tako nagrado občinstva kakor vesno za dokumentarni film. Njegov filmski portret prebivalk in prebivalcev samskega doma gradbenih delavcev “prižiga luči v sobah opeharjenih in s tem preprečuje pozabo krivičnega poglavja širše družbene zgodbe. Na kompleksna vprašanja odgovarja s preprostim jezikom, ki nas združi pod skupno streho odgovornosti.” Režiser je v zahvalnem govoru dejal: “Upam, da bo zgodbo tega filma slišal tudi kdo, ki je noče slišati.”

Vrsto pomembnih nagrad je prejela komaj 16-minutna Ljubezen na strehi sveta, po sodbi žirije “suveren film, v katerem se vsi elementi filmske pripovedi povežejo v osredotočeno in koherentno celoto”. Prejel je vesno za najboljši kratki film, Jana Cvitkoviča so razglasili za najboljšega režiserja, nagradili so glasbo Nika Novaka, za najboljšega glavnega igralca pa oklicali Iva Barišiča, ki ga je občinstvo nagradilo še z vzkliki navdušenja.

Luka, zgled za vse

Tudi vesno za posebne dosežke je prejel Primorec: Mateju Peljhanu iz Cola so jo podelili za Malega princa, film, posvečen 12-letnemu fantu z mišično distrofijo, kjer avtor “z inovativno mešanico dokumentarnega in animiranega seže s platna v resnično življenje, ga nežno poboža in popelje nazaj v svet filma, kjer ni nič nemogoče”. Nagrajenec je dejal, da si včasih moraš navidez nerešljive težave ogledati z drugega zornega kota, pa postanejo rešljive, korajžnega Luko pa je postavil za zgled vsem.

Mojca Fatur je za vlogo Maje v komediji Mihe KnificaŠtiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo prejela kar dve nagradi za najboljšo igralko, tako Stopovo kakor vesno. “Pred kamero ustvari in živi žensko, v kateri se zrcalita in spajata banalnost ter tehtnost vsakdanjih čustev, razmislekov in dejanj,” je zapisala žirija.

“Danes minevajo natanko štirje tedni, odkar je v našo družino prišel moj tretji otrok Lev,” nam je po podelitvi zaupala nasmejana igralka. “Vpeta sem v celodnevno in celonočno dojenje, tako da je super, če te poboža kaj takega. Končne verzije filma si na festivalski premieri nisem mogla ogledati, sem pa slišala, da je imel film smolo z zvokom. Škoda.”

Hiška nad Šiško

Jana Cvitkoviča smo po podelitvi nagrad povprašali, odkod je prišla zamisel za Ljubezen na strehi sveta, ganljivo zgodbo starejšega para, ki živi v hišici na vrhu nebotičnika. “Je zelo stara, zdi se mi, da še iz devetdesetih let,” se spominja. “Nekoč sem po avtocesti pripeljal v Beograd, videl tri nebotičnike, na vrhu enega od njih pa hiško. To sem si zapomnil in nekaj časa v sebi nosil zamisel, da bi napisal zgodbo o tej hiški, kar sem povedal tudi producentu Mihi Černecu. Zatem sem na vse skupaj pozabil. Pred dvema letoma, mogoče tremi, mi je Černec rekel, da se izteka rok na filmskem skladu, in me vprašal, ali lahko hitro, v dveh dneh, napišem kak scenarij. Malo sem tuhtal, pa me je spomnil na zamisel o hiški na bloku. To pa bi mi uspelo napisati, sem mu rekel. In mi je.”

Vrsto nagrad je požel Cvitkovičev kratki film s scenarijem, napisanim v dveh dnevih, praznih rok pa je ostala njegova veliko zahtevnejša celovečerna komedija Šiška Deluxe. “To me je najprej presenetilo,” priznava režiser, “potem sem se pa spomnil, da se mi je to že zgodilo, tudi s Kruhom in mlekom. Nič posebnega. Že toliko reči sem naredil in toliko sem star, da vem, kaj je dober film in kaj ni dober film. Zato s polno odgovornostjo pravim, da je Šiška Deluxe odličen film in da bo še požel uspeh. Ni bil narejen za festival, ampak za kinodvorane, da bi ljudje prišli tja, da bi jim bilo med gledanjem in še vsaj pol ure zatem prijetno.”

Da mu je tega večera prijetno, ni skrival niti najboljši glavni igralec Ivo Barišič: “Res sem presenečen. S tako kratkim filmom smo pobrali ogromno nagrad. Pa še nekaj naj poudarim: delo je teklo zelo natančno, mirno, bilo je zelo prijetno. Snemali smo na Katarini nad Ljubljano, Jan je natančno vedel, kaj hoče, in vidim, da se film ljudi dotakne.”

Vesno za scenarij je prejel Darko Sinko (Sošolki), za fotografijo Marko Brdar (Zenit), za montažo Jurij Moškon (Utrip ljubezni), za eksperimentalni film Kompozicija Mitje Mančka, za animirani film Cipercoper Jerneja Žmitka in Borisa Dolenca, za ton Jurij Zornik (Kosec), tako vesno kakor Restart nagrado za študijski film Oddaljen spomin Valerie Wolf Gang, nagrado Art kino mreže Slovenija Zenit, nagrado Združenja slovenskih filmskih kritikov pa Psi brezčasja Mateja Nahtigala.

Upokojeni gledališki igralec, ki je vesel, da je zaigral še v dveh festivalskih filmih, JaškuUrbana Zorka in Psih brezčasjaMateja Nahtigala, se kljub čedalje pogostejšim nastopom pred kamero še zmeraj težko gleda na zaslonu in platnu: “Mislim, da se nikoli ne bom navadil.”

Nič ne de, samo da uživajo gledalci!

ANDRAŽ GOMBAČ

---