V Evropo prihajajo tudi novi gledalci

V Slovenskem stalnem gledališču Trst so ob pričetku nove sezone obširno spregovorili o tokratnem repertoarju predstav. Ker smo naše bralce z njim seznanili že junija, smo priložnost izkoristili za klepet z enim od sedanjih stebrov tržaškega teatra, ki je v ponedeljek tudi predstavil prihajajočo sezono.

TRST > Igor Pison (1982), pomočnik umetniškega vodje Eduarda Milerja, med Slovenci v Italiji, pa tudi v matični domovini, vse bolj izstopa kot premišljevalec in ustvarjalec, kot režiser in pisatelj ...

V Slovenskem stalnem gledališču Trst bodo premierno uprizorili Peera Gynta Henrika Ibsena v režiji Eduarda Milerja (z Mestnim gledališčem ljubljanskim), Lepo VidoIvana Cankarja v režiji Mihe Nemca (s SNG Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj), Ismeno, njeno sestroLot Vekemans v režiji Igorja Pisona, Psa, noč in nožMariusa von Mayenburga v režiji Matjaža Fariča, Zadnjih pet letJasona Roberta Browna v režiji Igorja Pisona, AmfitrionaJ.B.P. Molièra v režiji Renate Vidič in “Moj” Devetsto po zgodbi Alessandra Baricca v priredbi in režiji Patrizie Jurinčič. Gostili bodo še vrsto drugih predstav in prireditev. Pri koprodukciji Kako postati Slovenci v 50 minutah sodelujejo s festivalom Slofest, z društvom Razseljeni in Glasbeno matico. Sodelujejo še z gledališčem Rossetti, deželnim združenjem ERT in drugimi.

> Kako sta z Milerjem sestavila repertoar nove sezone?

“Repertoar je sestavil Eduard Miler, meni pa je dovolil, da izberem tiste avtorje, ki bi jih rad predstavil tržaškemu občinstvu. Z igro Ismena, njena sestra mu bom odkril evropsko že zelo znano nizozemsko avtorico Lot Vekemans, ki je zelo uspešna v Franciji, Nemčiji, na Danskem, Nizozemskem in drugod. Ne pa tudi v Italiji in Sloveniji, kar se mi zdi zelo nenavadno. Ima namreč odlične drame, ki terjajo zelo komorne uprizoritve, kar je danes, v času varčevanja, toliko bolj dobrodošlo. V repertoarju imamo tudi mojega nekdanjega mentorja Mariusa von Mayenburga, ki ga Slovenija že pozna. Tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem bodo igrali eno njegovih iger. Za naše gledališče sem izbral enega njegovih manj znanih tekstov, Pes, noč in nož. Mislim, da ni bil še nikoli preveden. No, to bosta predstavi, ki ju je Eduard takoj podprl. Ostale, ki jih je v repertoar uvrstil on, ustrezajo iskanju jaza, letošnji rdeči niti. Tu je Peer Gynt, tu je Lepa Vida, tu je Ismena, tu je "Moj" Devetsto ... So liki, ki premišljujejo o svojem potovanju, se sprašujejo, kdo so bili in kdo so. To se mi zlasti danes zdi zelo pomembno, saj smo nenehno primorani prodajati del sebe. Ob tem seveda tudi lažemo, zato mislim, da je prišel čas za luščenje lastnega jaza in prebijanje do zelo bolečega jedra. Lani preminuli Günter Grass je napisal knjigo o tem, naslovljeno prav tako - Ob lupljenju čebule. In vemo, kako boleče reči je pri tem početju izvedel o sebi. Kakorkoli že, dragoceno se mi zdi, da je ta sezona zasnovana v duhu procesa iskanja.”

> Kakšna je po vašem moč gledališča?

“Ne vem, ali ima gledališče sploh še kaj veliko moči. Zdaj so vsa gledališča - vsa, ne samo tržaška - neke vrste kulturni bazarji. Malokdo se sprašuje, zakaj danes sploh hoditi v teater. Nekateri pravijo: kakor gre kdo na sprehod v naravo, tako gre kdo drug v teater. To se mi zdi huda napaka! Teater bi moral imeti za družbo drugačno, posebno vlogo. Mislim, da je moč gledališča danes lahko v možnosti izbire občinstva prihodnosti. V Evropo zdaj prihaja čisto drugačen svet, zato pričakujem, da bo naše bodoče občinstvo veliko bolj pisano od tega, ki smo ga vajeni zdaj. Hitro bo treba iskati prave zgodbe, ki nagovarjajo in se dotaknejo tudi teh, ki zdaj prihajajo k nam. Ne smemo biti samonanašalni. Prav to je danes velika nevarnost gledališča. Nima moči, v njem vlada nekakšna inercija, mnogi delajo, ker pač morajo delati, ministri za kulturo vsepovsod pa gledajo na količino, ne na kakovost. Zato pa tudi imamo toliko prenatrpanih sezon. Tako razmere vidim sam, kot režiser.”

> V Sloveniji zdaj veliko slabe volje med ustvarjalci zbuja napoved krčenja državne podpore kulturi.

“Seveda, to je zelo slaba novica. Najprej je treba poudariti, da za dobre zamisli ne potrebuješ finančne podpore. To je jasno. A žalostno je, da večina moje generacije, torej ustvarjalcev, rojenih po letu 1980, ni kar sama, prostovoljno, izbrala 'revnega gledališča'. V to je bila prisiljena! Vendar nekatere ideje terjajo denar, stanejo. Plačati je treba kostumografe, plačati je treba delavce, ki gradijo sceno, plačati je treba še dolgo vrsto drugih. Tudi v ambicioznejše stvaritve je treba vlagati, saj odpirajo nove možnosti razmišljanja, gradijo drugačno družbo. Če imaš podporo, si drzneš več. Sicer te hitro prepoji občutek, da delaš nekaj manjvrednega. To pa je najslabše! Italija je leta in leta krčila podporo kulturi, zdaj to začenja še Slovenija, kar se mi resnično zdi škoda. Tovrstno početje onemogoča rast države in kritične glasove. Vsaka umetnost je namreč gojišče samosvojih pogledov, ki so seveda lahko moteči.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---