V Placu Izolanov ilustracije Damijana Stepančiča

Za ilustratorja Damijana Stepančiča je vsaka knjiga, ki jo “nariše”, čisto nova zgodba. Zato se vsaki približa in vanjo “zleze” drugače. Prav različni pristopi so bili ključ, po katerem je izbiral ilustracije, ki so v teh dneh na ogled v Placu Izolanov, majhnem, a pomembnem in dragocenem razstavišču.

IZOLA > Anton, zgodba, ki jo je zapisala Lucija Stepančič, Prešernova Zdravljica, RopotarnaPetra Svetine ter poezija Srečka Kosovela so doma iz popolnoma različnih svetov. Damijana Stepančiča, enega najbolj prepoznavnih in tudi večkrat nagrajenih slovenskih ilustratorjev, vznemirja prav to - kako ujeti poetiko besedila, jo prenesti v potezo in barvo. “To je moj ustvarjalni moto,” pravi.

Zdravljica, ki jo je želel narediti takšno, da bi se gledalec lahko z njo identificiral tudi na vizualni, ne le na idejni ravni, je bila zanj izziv že zato, ker je himna. “Je zelo sugestivna, obenem pa izjemno abstraktna, saj opisuje pojme kot so prijateljstvo, domovina, ljubezen ... Zato sem se odločil, da upodobim znamenite Slovence in predmete, ki so pomembni za konstitutivnost Slovenije,” pripoveduje ilustrator, ki mu je Zdravljica pred dvema letoma prinesla nagrado Kristine Brenkove za najbolj izvirno slovensko slikanico.

Med Prešernove verze je Stepančič med drugimi “naselil” barvite, komunikativne podobe Primoža Trubarja, Edvarda Rusjana, Janeza Poldo, Jožeta Plečnika, Hermana Potočnika Noordunga, Ite Rine, Friderika Ireneja Barage, Rudolfa Cvetka, Alme Karlin pa tudi Srečka Kosovela. Prav z njim se precej “družil” v minulih mesecih. Pri založbi Miš naj bi namreč do konca leta izšla knjiga z ilustracijami Kosovelove poezije. “Kosovelova poezija, razen njegovih otroških pesmi, doslej še ni bila ilustrirana,” pove Stepančič, ki se je v iskanju načinov, kako pesnikove besede nadaljevati z risarskimi orodji, odločil, da uporabi likovno govorico Kosovelovega časa - od ruskega konstruktivizma do italijanskega futurizma.

In odblesk časa na prav poseben način nosijo s seboj tudi podobe iz Antona. Ilustracije, prek katerih Stepančič pripoveduje zgodbo svojega starega očeta Antona Pavlihe, je izrisal v rjavkasto-rumenih tonih. In jim vdihnil vzdušje razglednic, ki so jih vojaki v prvi svetovni vojni pošiljali z bojišč. “Zgodbe mladih fantov, ki so jih pošiljali na bojna polja prve svetovne vojne, so velikokrat grozljive in nadrealistične. In prav ta kombinacija ilustratorju ponuja ogromno možnosti, ” pripoveduje Stepančič, ki bo pri založbi Miš izdal še tri knjige z zgodbami vojakov iz svetovne vojne. Pravi, da ne vidi smisla v tem, da bi v podobe preoblačil splošne okvirje, zemljevide in statistične podatke prve vojne, saj se bralec bistveno bolj identificira z osebno zgodbo, še posebej, če je resnična.

V Antonu Stepančič gledalcu nariše vzdušje z odsotnostjo barv, v dogajanje pa ga potegne z dinamičnim, stripovskim kadriranjem. “To, kar so doživljali ti fantje, je bila drama. In s temi, stripovskimi ilustracijami, sem hotel ponazoriti prav to.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---