“Uživam veliko bolj kot nekoč”
Kultura
16. 11. 2015, 06.00
, posodobljeno: 01. 11. 2017, 22.20
Vse je tako ali drugače povezano. “Leta 1964, ko so odprli tale bar, sem začel igrati kitaro,” se je med petkovim nastopom v žusternskem Snack baru nasmehnil ameriški bluesman Bob Margolin (1949), kitarist velikega Muddyja Watersa v letih 1973-1980, v veličastnem poslednjem ustvarjalnem obdobju tega glasbenega orjaka.
KOPER
> V zgledno zapolnjenem baru je Bobu Margolinu čvrst čikaški električni blues pomagal plesti tržaški kitarist Mike Sponza s svojim bendom, ki ameriškega mojstra te dni spremlja na kar šestih zaporednih večerih. V njem igrajo še basist Mauro Tolot, bobnar Moreno Buttinar in orgličar Paolo Mizzau, kot posebni gost pa se jim je pridružil pozavnist Denis Beganović - Kiki.
Z Margolinom smo poklepetali pred popoldansko tonsko vajo.
>
Na začetku je bil Chuck Berry, mar ne?
“Zaradi njega sem si pri petnajstih letih zaželel igrati kitaro. In po poti tega navdiha sem prišel do Muddyja Watersa in bluesa, ki mi je bliže, čeprav imam rad tudi rokenrol.”
>
Z bendi ste začeli igrati na bostonski univerzi ...
“Pravzaprav že na srednji šoli. Povečini rock, pozneje pa blues.”
>
Ste imeli bend, ko vas je slišal Muddy?
“Igral sem v Boston Blues Bandu. Nastopal sem v bendih, ki so na njegovih koncertih nastopali kot predskupine, tako da me je poznal. Nekega večera sem bil med prvimi, ki ga je prišel pozdravit. Bil sem na pravem kraju ob pravem času, saj je ravno potreboval kitarista.”
>
Ste morali skozi avdicijo?
“Sem. Rekel mi je, naj s kitaro pridem v njegovo hotelsko sobo, tam pa mi je zabičal: 'Igraj!'”
>
Kaj ste igrali?
“Glasbo v njegovem slogu. In kar začel je peti. Dal mi je priložnost, ki sem jo skušal čimbolj izkoristiti, biti dober kot njegov delavec in se obenem pri njem učiti, odnesti čimveč koristnega za svojo glasbo.”
>
Leta 1975 ste z njim in s producentom Levonom Helmom posneli
Woodstock Album
...
“... ki je res krasen in mi odzvanja še danes. Takrat sem se spoprijateljil z Levonom Helmom, ki ga še čutim v svojem življenju. Bil je zelo močna osebnost.”
Svojo električno kitaro, gibsonko, je z Margolinovo stratocasterko prepletal Mike Sponza, tržaški bluesman, ki ameriškega kolega že več let spremlja na njegovih evropskih turnejah. “Bob Margolin je pristni bluesman,” pravi Sponza. “Ne pozna filtrov in igra, kar čuti. Tako na odru kakor zasebno je enak, neponarejen. Z njim nam sploh ni treba vaditi, saj se uglasimo že prej, skozi pogovore, druženje. Na oder prinese energijo, ki jo zelo težko najdeš pri mlajših glasbenikih. Je iz generacije, ki je odrasla z glasbo petdesetih in energijo šestdesetih let.”
>
Pokojni Helm je najbolj znan kot bobnar in eden od pevcev skupine The Band, ki so jo 25. novembra 1976 uradno razpustili z enim najveličastnejših koncertov v zgodovini,
The Last Waltz
, kjer ste Muddyja Watersa spremljali med klasiko
Mannish boy
. Kako se spominjate tistega dne?
“Krajši odgovor: tam je bilo toliko rockovskih zvezdnikov, da sem se počutil, kakor bi se sprehajal po reviji Rolling Stone. Daljši odgovor pa sem objavil na svoji spletni strani. Če kliknete na povezavo The Last Waltz, si lahko preberete vse mogoče.”
>
Tam omenjate tudi zasebni zvezdniški “jam”, ki je sledil koncertu.
“V hotelu so igrali vso noč, zgodaj zjutraj pa so posebej zaigrali še zvezdniki, zaljubljeni v blues. Kitare smo igrali Eric Clapton, Bob Dylan in jaz, bas je igral Ron Wood, za klavirjem je bil Dr. John, za bobni Levon Helm, orglice pa je igral Paul Butterfield. Dylan je prepeval pesmi Roberta Johnsona.”
>
Je kdo posnel nastop?
“Ne, nihče s sabo ni imel snemalnika. Ne pomnim niti, da bi nas kdo fotografiral.”
>
Po nastopu na
The Last Waltz
ste z Muddyjem posneli tri močne plošče, začenši z odlično
Hard again
. V poslednjem obdobju je njegova kariera spet vzcvetela, mar ne?
“Res je, kitarist in producent teh treh plošč Johnny Winter mu je zelo pomagal, poskrbel je, da so ga spet opazili in da so ga spoznali tudi novi poslušalci.”
>
Baje pa ne Winter ne vi nista bila zadovoljna z zadnjim albumom
King Bee
.
“Ni premogel duha prejšnjih dveh. V studiu so bili vsi živčni, ni se več rojevala tako dobra glasba. Johnny mi je rekel, da ne ve, ali lahko iz tega sploh sestavimo album. Tudi Muddyjevo zdravje se je začelo krhati. Včasih je moral odpovedati koncert. To je bilo leta 1980, umrl pa je tri leta zatem.”
>
Zakaj ste leta 1980 zapustili njegov bend?
“Ves bend smo razpustili. Bile so poslovne težave. Vendar smo z Muddyjem ostali prijatelji.”
>
Poslovne težave? Je to vse, kar lahko poveste?
“Zakaj bi moral še kaj več?”
>
Je bilo potem težko začeti s svojim bendom, postati glavni na odru?
“Niti ne, navsezadnje sem imel že trideset let in hotel sem igrati svoje pesmi, v slogu čikaškega bluesa.”
>
Pomembna prelomnica je bil vaš podpis pogodbe z založbo Alligator ...
“Že, vendar je bilo to šele leta 1992. Vmes je bilo več let, ko nisem posnel plošče. Sem pa ves čas igral, nastopal. Nisem hotel posla, ampak glasbo. Tu in tam sem nastopil tudi na večjem koncertu, a povečini sem igral po manjših klubih, v katere so prihajali ljubitelji glasbe. Kakor mi je dejal direktor založbe Alligator: tam si, da prodajaš pivo!” (smeh)
>
Ste nastopali v klubih, kakršen je tale?
(Margolin se razgleda po Snack baru) “Včasih tudi po takih, po zelo podobnih, vendar ne tako lepih. Tu prav čutim, da je lastnik ali pa tisti, ki je zasnoval klub, pristen ljubitelj glasbe.”
>
Kaj pa vi? Ali med igranjem bluesa še uživate, kakor ste na začetku?
“Uživam veliko, veliko, veliko ... bolj! Tudi v drugih zvrsteh. Z bendom Mika Sponze sem se povezal, da bi igrali blues, pa sem hitro ugotovil, da tile fantje znajo igrati vse mogoče. Sinoči smo se peljali proti Trstu in iz radia se je zaslišala pesem Beatlov. Vsi jih imamo radi, zato sem Miku predlagal, da bi nocoj morda zaigrali tudi kako njihovo. 'Katero?' me je vprašal Mike. 'Ha, tega pa ti ne povem!' sem mu odgovoril. Bomo videli, kako bo šel nastop.”
>
Kako delate? Tule nastopate s tukajšnjim bendom, v ZDA najbrž s tamkajšnjimi ...
“Sem kurba, grem z vsakim, ki je za. (smeh) Pravkar sem izdal album, ki sem ga posnel z glasbeniki iz Severne Karoline, s katerimi igram že dolgo. Posnel sem ga s producentom Michaelom Freemanom, ki je leta 2011 produciral album mojega prijatelja Pinetopa Perkinska in Willieja Smitha, za katerega sta prejela nagrado grammy. Tudi iz mene je potegnil najboljše.”
>
Ali se občinstvo v Ameriki in Evropi na blues odziva različno?
“Ne bi rekel, povsod najdem dobro občinstvo. Je pa res, da že dolgo, več let, nisem igral za občinstvo, pred katerim bi pomislil: kaj za vraga počnem tu?! Vesel sem, da je tako.”
>
So vam ostali še kakšni cilji?
“So, veliki cilji. Dobro se hočem odrezati z novim albumom in ljudem pokazati, da jim morda lahko dam še kaj, da premorem stvari, ki jih doslej niso poznali. Ni vse samo v mojem sodelovanju z Muddyjem Watersom in stvareh, ki sem jih počel pozneje. In žal mi je, da moram poslušalcem govoriti: Muddy je mrtev, ne morem vam ga več dati. Tu sem samo jaz, a morda vam tudi sam lahko kaj dam. Zgovorno je že ime mojega novega albuma. Nikakor nismo mogli najti pravšnjega, takega, ki bi zajel vse, kar je tam gor, pa se ga je naposled domislil moj menedžer: My road (Moja pot).” ANDRAŽ GOMBAČ