Uspešna dražba z grenkim priokusom

V tržaški dražbeni hiši Stadion je bilo včeraj zelo živahno. Na dražbi so prodajali približno sto del slovenskih avtorjev. Najvišje sta bili ocenjeni sliki Ivana GroharjaV Gerajtah (v katalogu dražbe Kolesca) iz leta 1908 in Most Vena Pilona iz leta 1925. Izklicni ceni sta se gibali med 50.000 in 70.000 evri, včeraj so ju prodali za 92.000 in 72.000 evrov.

TRST > Še uro pred začetkom dražbe se je zdelo, da si na razstavljenih delih, ki so bila na prodaj, bolj pasejo oči radovedneži kot umetniški poznavalci in ljudje s pravo kupno močjo. Nizke izklicne cene so privabile veliko Slovencev z obeh strani meje, pa tudi Italijanov, ki so jih zanimala predvsem dela Lojzeta Spacala, Zorana Mušiča in Avgusta Černigoja, za katere je bilo tudi največ zanimanja, podobno kot za slovenske impresioniste Matijo Jamo, Ivana Groharja, Mateja Strnena in Riharda Jakopiča.

Dvorana, kjer so dražili likovna dela in skulpture, je bila nabito polna, v njej se je zbralo približno 150 ljudi, veliko jih je tudi stalo. V dražbeni hiši Stadion so nam povedali, da se kaj takega še ni zgodilo.

“Nismo si niti predstavljali, da bo dražba tako uspešna. Slovenski kupci so se dobro odzvali in izkazali,” je bil zadovoljen koordinator dražbe Nedir Princival. Njegove optimistične napovedi, da bodo Kolesca Ivana Groharja iz leta 1908 dosegla 100.000 evrov, se sicer niso uresničile, a so bili z izkupičkom dražbe vseeno zelo zadovoljni. Najvišja ponudba se je ustavila pri 92.000 evrih. Drugo najdražje delo je bilo, po pričakovanjih, Pilonov Most z 72.000 evri. Kupci so morali tem cenam dodati še 24- odstotni dražbeni pribitek.

Gre sicer za prvo dražbo s slovenskim nacionalnim predznakom v tej dražbeni hiši, čeprav so dela slovenskih avtorjev prodajali že v preteklosti. Izklicne in končne cene umetnin so bile zaradi krize nekoliko nižje, zato tudi dražitelji niso bolj živahno dvigovali cen umetnin. Le cene redkih del so narasle za dvakrat.

Vodja dražbe Adriano Princival je nizal imena avtorjev umetnin in izklicne cene, v dvorani pa so se dvigovale lopatke s številkami dražiteljev. Vodja dražbe jim je sledil in glasno ponavljal cene umetnin. V italijanščini in slovenščini, včasih pa tudi v angleščini in v nemščini. Vmes so prihajale tudi telefonske ponudbe. Eno od del Gojmirja Antona Kosa so po telefonu prodali celo v ZDA.

Na pomen dražbe so že pred nekaj dnevi opozorili v Svetovnem slovenskem kongresu, kjer so za dražbo izvedeli pozno. “Pozvali smo domoljubne podjetnike in kulturne institucije, naj se udeležijo dražbe. Gre za zaklade slovenske umetnosti, ki bi morali ostati pri nas,” je nekaj ur pred dražbo ponovil Boris Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa. Ker gre za slovenski zaklad, bi ga morale zaščititi tudi slovenske kulturne institucije, je prepričan.

Predstavniki ministrstva za kulturo se dražbe niso udeležili. “Ministrstvo tudi v ta namen ustanavlja, oziroma pooblašča javne zavode, ki so pri svoji zbiralni politiki popolnoma avtonomni,” so povedali.

V Moderni galeriji so se zanimali za nekatera dela, denimo za dela Zorana Mušiča, Gojmirja Antona Kosa, Nandeta Vidmarja, Lojzeta Spacala in Vena Pilona, vendar se dražbe niso mogli udeležiti, ker od ministrstva niso dobili posebnih sredstev.

Nekaterim ljubiteljem slovenske umetnosti je bilo zaradi takšnega razpleta hudo pri srcu, saj so prepričani, da bi morale biti umetnine v rokah slovenskih kulturnih javnih ustanov.

PETRA MEZINEC

---