Upor v imenu svobode

Pisatelj Boris Pahor bo 102. rojstni dan - tako kot nekaj prejšnjih, vključno z najbolj svečanim in okroglim pred dvema letoma - preživel v Ljubljani. Mestu, ki mu tako rad požuga, češ da je kot politično, upravno in kulturno središče Slovencev brezbrižno do rojakov, ki živijo izven meja.

Odpri galerijo

KOPER, LJUBLJANA > Tudi letos bo Boris Pahor ob svojem rojstnem dnevu med bralce poslal knjigo oziroma dve. Ob 11. uri bo v knjigarni Konzorcij z urednikom Zdravkom Dušo in literarno zgodovinarko Tatjano Rojc predstavil pravkar izdani knjižici Rdeči trikotniki in zbornik Slovenska tržaška literarna šola; ta prinaša prispevke z istoimenskega znanstvenega simpozija, ki so ga ob lanskem pisateljevem jubileju pripravili v Ljubljani.

O Rdečih trikotnikih, ki jih je napisal v italijanščini in ob sodelovanju Tatjane Rojc, izšli pa so letos spomladi pri ugledni milanski založbi Bompiani, je Boris Pahor govoril tudi sinoči v koprski čitalnici Fulvia Tomizze. Žepno knjižico, podobno vodniku, ki jo je v slovenščino prevedla Rojčeva, je napisal, da bi opozoril na manj znana, a zato nič manj kruta delovna taborišča za internirance, ki so jih tja deportirali zaradi delovanja v odporniških gibanjih. “V visoki starosti nam je predstavil enkraten vodnik po fašističnih in nacističnih taboriščih, srhljivo zlitje sistematičnega popisa in osebnih doživetij,” pravijo v Cankarjevi založi, kjer so izdali slovenski prevod.

Sinoči so v Kopru nastopili Boris Pahor, Tatjana Rojc, Marta Verginella in Neva Zajc, praznično pa bo seveda tudi danes. Ob 10. uri bo ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar Pahorju v Ljubljani podelila časni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije, uro zatem pa bodo v knjigarni Konzorcij predstavila knjigo Rdeči trikotniki in zbornik Slovenska tržaška literarna šola.

V drobno knjižico, ki ji sam pravi vademekum, je Pahor združil opise delovnih taborišč, ki jih javnost slabše pozna. Da bi Slovenci vedeli, kam so med drugo svetovno vojno pošiljali njihove prednike, je v knjižico vključil tudi informacije o italijanskih fašističnih taboriščih, čeprav tam “rdečih trikotnikov” ni bilo.

“Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: veliko je govora o taboriščih Auschwitz-Birkenau, Treblinka, Buchenwald in Mauthausen, skoraj nikoli pa niso omenjeni Dora-Mittelbau, Natzweiler-Struthof in druga taborišča za rdeče trikotnike, torej za politične deportirance. In večkrat sem bil nejevoljen zaradi tega, večkrat sem to povedal na glas, pa ne ker sem bil tudi sam rdeči trikotnik, temveč ker je dejstvo, da sem na prsih, pod številko, ki je nadomeščala ime in priimek, nosil rdeči trikotnik, pomenilo, da sem bil aretiran, ker se kot vojak nisem javil nacistični vojaški oblasti in sem izbral upor v imenu svobode. To je torej razlog za mojo nejevoljo: treba se je spominjati, kako se je upor v različnih državah prelevil tudi v aktivno osvobodilno gibanje, seveda predvsem ilegalno, in ne samo to,” Pahor pojasni bralcu, zakaj je sprejel vabilo Elisabete Sgarbi. Urednica pri založbi Bompiani ga je spodbujala, naj o tem - kar sicer, kot pravi sam, kar naprej ponavlja, a meni, da brez velikega haska - napiše knjigo. Ponavljaj, mu je svetovala, razloži, kako je telo brez vitaminov, mineralov in maščob, brez potrebnega vnosa tekočine, če izvzamemo vodo iz pipe, postajalo kost in koža.

Razliko med uničevalnimi taborišči in “lagerji za rdeče trikotnike” pisatelj bralcu nazorno in pretresljivo pojasni že v uvodu: “Taborišče je bilo samoumevno izenačeno z uničevalnim taboriščem (Vernichtungslager), kjer so bili deportiranci, s prevaro lažnih prh, takoj po prihodu uničeni s plinom. Mi, politični ujetniki, pa smo morali po resnični prhi na delo in od prvega trenutka preizkusili lakoto in bolezen ter šele nato konec v vodoravni legi.”

Zbornik Slovenska tržaška literarna šola - tudi tega so izdali pri Cankarjevi založbi - je neke vrste nadaljevanje Pahoriane, publikacije, v kateri so zbrani članki z mednarodnega znanstvenega srečanja ob pisateljevi stoletnici. Simpozij, na katerem so ugledni slovenski in tuji znanstveniki spregovorili o slovenskem literarnem ustvarjanju v Trstu od Trubarja pa do danes, je Mladinska knjiga pripravila lani, ob Pahorjevem rojstnem dnevu, z njim pa obeležila tudi 90-letnico rojstva Alojza Rebule.

Pahor je pred dnevi v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo na vprašanje, kakšen je bil odziv na simpozij, odgovoril, da malenkosten: “Zmeraj nekdo nekaj očita. Marsikdo je rekel, da imamo literarno šolo v Ljubljani, kjer deluje tudi ZRC SAZU, Društvo slovenskih pisateljev in center Pen. Zakaj je treba govoriti o Trstu?”

Skeptikom odgovarja, da je o tržaški literarni šoli treba govoriti preprosto zato, ker resnično obstaja: “S to šolo potrjujemo našo tržaško eksistenco.” In to se mu zdi ključno.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---