Upanje ima dve čudoviti hčerki

Danes zvečer bosta v okviru 2. festivala Na štengah pod kostanji pri amfiteatru v Sežani nastopila Katarina Juvančič in Dejan Lapanja. Pred dvema letoma sta izdala prvenec Selivke, ki je postal eden najboljših kantavtorskih albumov slovenske glasbene krajine. Prav danes predstavljata naslednjega, Hope's Beautiful Daughters (Čudoviti hčerki upanja), s katerim se krajina odpre do Škotske.

Katarina Juvančič in Dejan Lapanja  Foto: Janez Pelko
Katarina Juvančič in Dejan Lapanja  Foto: Janez Pelko

SEŽANA > Zamisel zanj se je Katarini porodila lani spomladi po gostovanju na festivalu Tradfest v Edinburghu, s katerim je želela obeležiti svoje 15-letno prijateljevanje s škotskimi glasbeniki in pripovedovalci. Septembra se glasbeni duo odpravlja na turnejo po Škotski, oktobra v Berlin, pred vsem tem pa jih bomo drevi slišali v Sežani. Včeraj smo se o novem albumu pogovarjali s Katarino Juvančič, doma iz Begunj pri Cerknici, ki je podpisana kot vodja projekta, producentka, založnica, avtorica besedil, glasbe ter pevka. Dejan je vsestranski glasbenik in producent. Katarina upesnjuje bogat izpoveden svet ženskih sentimentov ter gradi most med sodobnimi trendi in ljudskimi načini pesnjenja in senzibilnosti, ni pa ji tuje niti pisanje pesmi z bolj družbeno angažirano noto.

Pri albumu sodeluje 17 priznanih umetnikov iz Slovenije in s Škotske. Pripovedi je glasbeno opremila čadrško-tminsko-škofjeloška eksperimentalna skupina Salamandra Salamandra.

> Selivke so poklon ženskam, o katerih ne pišejo zgodovinske knjige in o katerih pravzaprav ne vemo ničesar. Na pričujočem albumu pa so vas navdihnile ženske, ki jih poznamo iz zgodovine, Rosa Luxemburg, Frida Kahlo, Irena Sendler. Je to drugi del zgodbe o pogumu, srčnosti in moči žensk?

Hope's Beautiful Daughters (HBD) so drugi del glasbenega diptiha, ki slavijo ženske v vsej njihovi lepoti, misterioznosti, modrosti, moči in ranljivosti. Morda bo nekoč nastala trilogija uglasbenih in upesnjenih ženskih zgodb. Vendar zaenkrat ostajam pri dvojini. Selivke so izlegle hčerke. Zdaj smo jih ravno začeli učiti leteti po odrih.”

> Govorijo pa tudi ženske iz mitologije, folklore, družbene realnosti. Kako ste jih našli, kaj so vam sporočile?

“Miti in legende, ljudske pripovedke in balade imajo veliko bolj relevantne vsebine, kot se zdi na prvi pogled. Predstavljajo zemljevid človeških odnosov, ki se ga še vedno enako dobro bere kot takrat, ko je ta material nastajal. Vedno so me fascinirali arhetipski vzorci in kode, po katerih že tisočletja prepoznavamo določeno človeško vedenje, občutja in izkušnje, kjerkoli in kadarkoli. Gre za povezavo univerzalnosti in specifičnosti človeških emocij, za konstanten dialog med njima. Glede na to, da sem po izobrazbi etnologinja in antropologinja z afinitetami tudi do mitološkega in pripovednega gradiva, ga najdem tudi na najbolj nenavadnih mestih. 'Okostnjakinjo' mi je pred skoraj dvajsetimi leti iz nemščine prevedla prijateljica (takrat slovenskega prevoda še ni bilo), in me je preganjala od takrat, 'Sestro sonce' pa sem našla naključno, ko sem na internetu iskala neke podatke o Franzu Boasu, pionirju sodobne antropologije.”

> Zgodbe so pretresljive …

“Hm, jaz jih bolj vidim kot odstiranja kompleksnosti ljubezni, soočanja, predaje, odpuščanja, razčiščevanja. Govorijo o tem, kaj sploh pomeni ljubiti, biti. V komadih na novi plošči je to še posebej izpostavljeno.”

> Je bilo treba poklicati svetega Avguština na pomoč?

'Upanje ima dve čudoviti hčerki – jezo in pogum. Jezo, ker so stvari takšne, kot so in pogum, da jih spremenimo.'« Besede svetega Avguština so protestniške, da ne rečem prevratniške, zelo, zelo daleč od prižnic, religioznih dogem in ideologij. Ko sva lani maja nastopila v Edinburghu na koncertu pod tem naslovom (Hope's Beautiful Daughters), sem znano škotsko kantavtorico, ki sodeluje tudi na albumu, Karine Polwart vprašala, kaj se pravzaprav skriva za tem naslovom. V trenutku mi je bilo jasno, da me kličejo k novemu projektu. V manj kot letu dni je bil album posnet - tako v Sloveniji kot tudi na Škotskem, kamor sva se vrnila snemati marca letos.”

> Velikokrat v pesmih uporabite besedo noč, pa tudi luč.

“Razpoke obstajajo zato, da skoznje lahko pride svetloba, pravi Leonard Cohen. Tema ne obstaja brez luči, in obratno. Gre za neskončno, večno dinamiko življenjskih sil, ki obstajajo v vsakem izmed nas, ki zaposlujejo naše misli in nas učijo o tem, kdo smo in zakaj smo tu. Ves čas se učimo, kaj predstavlja oz. kaj pomeni biti ženska, kaj moški, in najpomembnejše - kaj pomeni biti človek.”

> Na zgoščenki ni samo glasba, ampak tudi pripovedni del. Gre za tri ljudske pripovedi, ki jih govorijo škotski pripovedovalci. O čem govorijo? Kaj pravi tista o Uršuli?

“Pripovedi smo skrbno izbrali. Pripovedovalci, ki so stari, prekaljeni mački (vsi trije so že gostovali v Sloveniji, Tom Muir in Lawrence Tulloch celo večkrat), so mi ponudili več zgodb in na koncu sem izbrala tiste, ki so me najbolj nagovorile in ki so se najbolje vklopile v koncept. Govorijo o iskanju modrosti (Dreammaker), o darežljivosti srca sredi največjega pomanjkanja (Mallie), Uršula pa govori o ženski, ki si spričo mrzle zakonske postelje izbere zelo nenavadnega ljubimca - magično tjulnovsko bitje, ki se na kopnem prelevi v lepega moškega. Njuni potomci menda še danes živijo na otoku Sanday na Orknijih na Škotskem.”

> Kako sta se v vaših uglasbitvah ujela slovenski in škotski glasbeni duh?

“Predvsem se mi je zelo pomembno, da album izžareva duh prijateljstva in medsebojne naklonjenosti, ki si ga delim z vsemi sodelujočimi na plošči. Nekatere poznam že skoraj 16 let, odkar sem začela obiskovati Škotsko. So moji ljudje. Vsak od sodelujočih nosi v sebi vesolje vsakovrstnih vplivov, izkušenj, spoznanj, umetniške strasti, sposobnosti ter znanja. Hčerke upanja so nas povezale na nek poseben način. Morda je ta povezava še najbolj očitna v pesmi Svarilo Janezu, ki je priredba škotske ljudske pesmi Mickey's Warning in v kateri se škotščina in slovenščina pleteta kot da bi bila del enega jezika. Jezika zlorabljene ženske. Tega na žalost dobro poznajo tako na Škotskem kot v Sloveniji.”

> Album je skoraj v celoti posnet v angleškem jeziku, je to naskok na tuji glasbeni trg?

“V nasprotju s splošno razširjeno miselnostjo pri naskoku na tuje glasbene trge jezik ne igra kakšne pomembne vloge. Pravzaprav je lažje prodreti z eksotično slovenščino, vsaj po najinih izkušnjah. Tujina se odpira preko mrež menedžerjev, organizatorjev, 'buking 'agentov, distributerjev, z malo sreče in veliko garanja ter mreženja, poznavanja razmer in 'poriva' pravih ljudi. Jaz naštetega žal (še) nimam, sem pa trmasta gverilka. Pesmi so v angleščini napisani zato, ker je bilo na ta način lažje delati z angleško govorečimi sodelavci, ki tako bolje razumejo material. Obenem mi je pisanje neklišejskih in antibanalnih besedil v tujem jeziku predstavljalo svojevrsten izziv. V kolikšni meri mi je to uspelo, bodo povedali drugi.”

> Danes zvečer stopite na oder v Sežani. Dejali ste, da pred nastopom potrebujete mir.

“Brez tišine ni glasbe. Vprašajte Johna Cagea ali Debussyja. Brez nje se pesem more roditi. Brez nje je glas neslišen.”

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano