Umrl legendarni Johnny Winter

Legendarni blues glasbenik John Dawson Winter III, bolje znan kot Johnny Winter, je umrl v hotelski sobi v Zurichu, poroča spletna stran American Blues Scene. Razlogi za smrt 70-letnika še niso znani.

ZÜRICH > Johnny Winter, rojen 23. februarja 1944, je odraščal v Mississippiju, kjer je že zgodaj spoznal blues legende, kot sta Muddy Waters in BB King. Svoj prvi album, The Progressive Blues Experiment, je Winter izdal leta 1968, po nastopu v legendarnem klubu Fillmore East pa je podpisal finančno rekordno pogodbo z založbo Columbia Records.

Njegov vzpon v svetu bluesa je zaznamoval svojstven slog. Leta 1970 je Winter posnel znani album Rock and Roll, Hoochie Koo, zatem pa je zapadel v svet drog in odvisnosti.

Težav s heroinom se je zvezdniku uspelo otresti, uspela pa mu je tudi uspešna vrnitev na sceno - z Muddyjem Watersom je sodeloval na njegovem albumu Hard Again.

Za svoje delo, med drugim je posnel 18 studijskih albumov, je bil Winter večkrat nominiran za grammyja, leta 2003 pa so ga sprejeli tudi v hram slavnih Blues Foundation's Blues Hall of Fame. Revija Rolling Stone ga je uvrstila med 100 najboljših kitaristov vseh časov.

STA

Objavljamo intervju z Johnnyjem Winterjem, ki je nastal ob njegovem koncertu v Trstu 27. februarja 2012.

Johnny Winter za PN

Intervju z njim je vse prej kakor rutinsko opravilo. Nekaj ur pred koncertom v Trstu - mimogrede, tega sta žal zaznamovala tudi pevčev šibki, nerazločni glas in slabo ozvočenje - Winter zasliševalca pozdravi v nič kaj prostornem avtodomu, parkiranem za gledališčem Rosetti, kjer je igral, na pločniku ozke ulice. Sedi za mizico, rahlo zgrbljen, a dobre volje, bister in duhovit. Ni samo mojster kitare, marveč tudi redkobesednosti, ki nadvse zabava njegovo tovarišijo, natlačeno v vozilu. Pogovor ves čas pozorno spremlja kitarist, producent in vodja turneje Paul Nelson, pa ne kot nadzornik ali cenzor, temveč kot pomočnik, ki tu in tam dobrodošlo dopolni odgovor. Klepetu občasno prisluhnejo tudi drugi glasbeniki.

> Johnny, koliko koncertov ste imeli lani?

“Približno sto. Ali še kaj več.”

(“To je zdaj naše povprečje,” prikima Nelson. “Upočasnjujemo ritem. Še pred kakimi šestimi leti smo jih nanizali 140, potem spustili na 120, zdaj smo pri stotih.”)

> To so visoke številke.

“Gotovo, gotovo!”

> Kaj vam pomenita potovanje in nastopanje?

“Veliko trdega dela. In zabave.”

> Tudi način preživetja?

“Tudi.”

> Bila so tudi leta, ko ste imeli deset, morda petnajst koncertov na leto.

“So bila. Ampak včasih je manjšemu številu nastopov botrovala bolezen ali kaj podobnega. Imel sem na primer sindrom zapestnega prehoda. Osem mesecev!”

> Kako je to videti?

“Nič ni videti, samo čutiš ga. Pravzaprav ga niti ne čutiš. Dlan ti otopi, zato ne moreš igrati. Slišim, da nekatere boli, ampak mene ni. Preprosto ničesar nisem čutil. Zdravniki so mi rekli, da bom že čez dva ali tri mesece spet lahko igral, pa nisem mogel kar osem mesecev. Že pošteno sem se bal, da nikoli več ne bom mogel igrati kitare. Tisto leto skoraj nisem nastopal. Strašno.”

> Marsikaj ste prestali, vse preživeli, se vrnili na oder, izdajali nove albume ... Najnovejšega ste pred nekaj meseci naslovili Roots (Korenine). Vendar ne morete trditi, da se vračate h koreninam - saj jih nikoli niste zares zapustili.

“Res je, nisem jih zapustil, a album sem tako naslovil, ker gre res za moje korenine, za pesmi, ki sem se jih učil, ko sem začel igrati.”

> Kdaj ste vstopili v blues?

“Leta 1957.”

> Kaj vas je pritegnilo?

“Blues je najbolj čustvena glasba, kar sem jih kdaj slišal. Poln je občutij. Takoj ko sem ga slišal iz radia, sem ga vzljubil. In si rekel, da se ga moram čim prej naučiti igrati.”

> Konec šestdesetih let ste že veljali za enega najboljših bluesovskih kitaristov. Ste se odtlej naučili še česa ali ste že takrat dosegli vrh?

“Mislim, da sem ga bolj ali manj dosegel že takrat. Zdaj pač počnem, kar znam početi.”

> Se lahko še česa naučite?

“Dvomim, da mi je ostalo kaj dosti. To počnem že tako dolgo, da sem se najbrž naučil že vsega, kar potrebujem.”

(Spet se oglasi Nelson: “Zdaj se drugi učijo od njega.” Na vprašanje, kaj se je sam naučil pri Winterju, odgovori: “Oh, ogromno! Recimo slovarja rifov. Naučil me je tudi, da se je pomembno vračati k starim mojstrom, se učiti pri njih. On obožuje glasbo iz petdesetih ...”)

“Tako je, blues iz petdesetih in šestdesetih, to je moje najljubše obdobje.”

> Ste tudi eden najpomembnejših veznih členov bluesa in rokenrola s konca šestdesetih. Drži, da v rokenrol niste šli čisto samovoljno?

“Drži. Sam se rokenrola ne bi lotil, moj menedžer Steve Paul pa je bil prepričan, da je blues že dosegel svoj vrh in da bom izginil, če ne bom šel še v rock. Ker sem hotel ostati, je z ustrahovanjem dosegel svoje. Združil sem blues in rock.”

(Nelson in basist Scott Spray sočasno vzklikneta: “In učinkovalo je!”)

“Res je, učinkovalo je. To je bilo najslavnejše obdobje mojega ustvarjanja, a sem bil takrat najmanj zadovoljen.”

> Kako pomemben je bil za vas Steve Paul?

“Zelo pomemben. Priskrbel mi je prvo snemalno pogodbo z založbo Columbia. Sčasoma je njegovo zanimanje zame sicer usahnilo, a v prvih letih mi je resnično ogromno pomagal.”

> Zanimiv je podatek, da ste leta 1969 prejeli dotlej najvišji predujem ob podpisu snemalne pogodbe. Koliko že, 600.000 dolarjev?

“Drži, 600.000 za obdobje desetih let. Ampak ta podatek je strašna nadloga, s katero moram živeti vse odtlej. Steve Paul je vztrajal, da ga morava objaviti, saj je šlo za njegovo zaslugo. Nenehno je ponavljal, koliko je iztržil, da sem ta podatek naravnost zasovražil. Nakopal mi je tudi obvezo, da moram dobro prodajati svoje plošče. Takega pritiska si niti najmanj nisem želel. Ampak ko sem zapustil mrežo CBS, jim nisem ničesar dolgoval. Prislužil sem jim dovolj denarja.”

> Leta 1976 je nastopilo eno najpomembnejših obdobij vašega življenja: sodelovanje z velikim Muddyjem Watersom.

“Res je, to me je zelo osrečilo.”

> Kako sta uskladila vajina koncepta?

“Zadal sem si, da ga bom vrnil v zvok, kakršnega je v petdesetih letih snemal za založbo Chess. Ko je šel Chess pod korporacijo GRT, niso vedeli, kaj bi z Muddyjem. Pri njih je izdajal slabe plošče.”

> Kot producent ste se odrezali imenitno. Ko so pred leti ponovno izdali album Hard Again, kajpak v izboljšani različici, so zapisali, da vašega dela tako rekoč ni bilo treba popravljati.

“No, take reči me osrečijo.”

> Naslov albuma Hard Again (Spet trd) večinoma razumemo v glasbenem pomenu, češ da je Muddyjeva glasba spet postala trda, čvrsta, glasna. Se spomnite, kako je naslov pojasnil on? Baje je rekel: “Zaradi take glasbe je moj lulek spet trd.”

“Ha, ha, res je, to je rekel: 'Ta glasba je tako dobra, da je moj lulek spet trd.' Zato smo dali tak naslov, drži.”

(Nelson bruhne v smeh: “To je pa krasen kompliment, Johnny!”)

> Pomembno je tudi, da ste tako k Muddyju kakor k bluesu spet pritegnili mlado občinstvo.

“Res smo ga. Muddyjeva kariera je spet vzcvetela. Prej je na koncertih igral za petdeset ljudi, potem pa smo gostovali po velikih arenah. Kar ga je osrečilo. Vesel sem, da je čisto na koncu življenja doživel še tak uspeh. Bilo je njegovo najuspešnejše obdobje.”

> Kako ste se počutili, ko vam je zaupal producentsko mesto? Vas je bilo kaj strah tolikšne odgovornosti?

“Sploh ne, razveselil sem se je. Vedel sem, da mi bo uspelo.”

> Po Hard Again ste producirali še tri njegove albume. Se je v načinu dela kaj spremenilo?

“Niti ne, delali smo bolj ali manj enako.”

> Ampak med ustvarjanjem zadnjega, King Bee, je bil Muddy baje že precej utrujen.

“Res je, ta album je najslabši od štirih in edini, ki ni osvojil grammyja. Ga niti ni zaslužil. Ko smo ga ustvarjali, Muddy ni bil dovolj pripravljen in niti tako zagret, kakor bi moral biti. Ko smo katero od pesmi hoteli posneti vnovič, ni hotel sodelovati, tako da smo morali ploščo sestaviti s pomočjo posnetkov, izločenih z albuma Hard Again.”

> Na spletu je dosegljiv videoposnetek pesmi I Just Want to Make Love to You, med katero spremljate Muddyja Watersa in Johna Leeja Hookerja. Je v bluesu sploh mogoče iti še više?

(Kitarist Nelson in basist Spray odločno odkimavata.)

“Tisto je bilo kar v redu, ja.”

> Vaša bržkone najslavnejša pesem je Highway 61 Revisited. Bob Dylan je napisal kakih šeststo pesmi, vi pa ste potegnili prav to. Zakaj?

“Zmeraj se mi je zdela dobra, všeč mi je bilo besedilo, ocenil sem, da bom iz nje lahko naredil dober blues. Koncerte zmeraj sklenemo s Highway 61 Revisited. Je pesem, ki jo občinstvo največkrat zahteva. In zabavno jo je igrati.”

> Dylan vas omenja v avtobiografiji Chronicles (v slovenskem prevodu je naslovljena Zapiski). Pravi, da vaju povezuje Robert Johnson: Dylan je pod Johnsonovim vplivom napisal Highway 61 Revisited, ki ste jo vi priredili, obenem pa omenja, da ste posodobili Johnsonovo pesem o gramofonu, le da vi prepevate o pokvarjeni televiziji ...

“Napisal je, da bi bila Robertu moja pesem všeč. Lepo, da misli tako. Upam, da ima prav.”

> Sta bila vaša vez z Dylanom kitarist Mike Bloomfield in organist Al Kooper, ki sta z njim igrala na albumu Highway 61 Revisited, nekaj let kasneje pa na odru gostila vas?

“Natanko tako. Sredina šestdesetih mi je najljubše glasbeno obdobje. Highway 61 Revisited je po mojem mnenju najboljši album, kar jih je bilo kdaj narejenih.”

> V svoji novi knjigi Just Kids (Pač mulca) vas omenja tudi Patti Smith ...

“Sem slišal, a knjige še nisem prebral.”

> Opisuje, kako vas je nekega dne v slavnem newyorškem hotelu Chelsea prestrašilo spoznanje, da drug za drugim umirajo glasbeniki, zaznamovani s črko j: Brian Jones, Janis Joplin, Jimi Hendrix, Jim Morrison ... Se spominjate tega?

“O ja, se spominjam. Srhljivo je bilo. Poleg tega so vsi umrli pri 27 letih, kolikor sem bil tedaj star tudi jaz. In niti jaz nisem bil v dobri kondiciji. Prav tako bi lahko umrl.”

> S Hendrixom ste nekaj malega posneli, mar ne?

“Nekaj pesmi, ja, na primer Things I Used to Do, ki jo je napisal Guitar Slim. Oboževal sem Jimijevo igranje.”

> Ste kaj posneli tudi z Janis Joplin?

“V studiu ničesar, samo na koncertu. Poslušati je mogoče na YouTube.”

> Znani ste po električni kitari, a začeli ste z mandolino, mar ne?

“Pravzaprav sem imel že kakih 22 ali 24 let, ko sem jo začel igrati. Všeč sta mi bila Johnny Young in Yank Rachell, pa sem si rekel, da bom mandolino poskusil igrati še sam.”

> Za akustično kitaro pa ne primete velikokrat ...

“Na koncertih skoraj nikoli. Ker ne more biti dovolj glasna.”

> Vaš zaščitni znak je kitara Gibson Firebird ...

“Ja, igram jo že od zgodnjih sedemdesetih let.”

> S čim vas je pritegnila?

“Prvo sem si kupil, ker mi je bil všeč njen videz. Ko sem nanjo še zaigral, ni bilo več dvomov.”

> Kdo so za vas najboljši kitaristi?

“Jimi Hendrix je na vrhu.”

> Kaj je potrebno, da si dober kitarist. Je dovolj že obrtniško znanje?

“Potreben je še dober občutek. Brez tega ne boš resnično dober, pa če še toliko vadiš. Občutka ne moreš niti kupiti niti se ga naučiti. Lahko si tehnično dober, a to še zdaleč ni vse.”

> Kako se spominjate nastopa na Woodstocku?

“Spominjam se velikega nereda, blata, nihče ni vedel, kaj se dogaja, nihče ni vedel, kdo kdaj nastopa ... A sem vesel, da sem bil zraven.”

> Vse prej kot slab je tudi album s posnetki vašega nastopa na Woodstocku.

“Je dober, ja, a preteklo je ogromno časa, preden je končno izšel.”

> Se na Woodstocku niste zavedali, da nastopate na tako pomembnem, zgodovinskem dogodku?

“Vse je šlo zelo hitro. Že ko so nas pripeljali s helikopterjem, smo videli, da gre za velik dogodek. Toliko ljudi je bilo, da smo se težko prebili skozi. Prej pa nismo vedeli, da bo ta nastop kakorkoli izstopal. V tistem času je bilo veliko festivalov.”

> Drži, da je eden od vaših menedžerjev nasprotoval vašemu sodelovanju z lastnim bratom Edgarjem?

“Teddy Slatus ni hotel, da bi prijateljeval s komerkoli. Bal se je, da mi bo kdo govoril, kako grozen je moj menedžer. Saj so mi res. (smeh) Torej je imel prav.”

> Brata gostite tudi na novem albumu. Tudi sicer veliko sodelujeta?

“Kolikor je mogoče. Ampak on živi na zahodni ameriški obali, jaz na vzhodni, tako da se ne srečujeva, kolikor bi mi bilo ljubo.”

> Zadnje čase baje živite precej zdravo. Piti ste nehali, mar ne?

“Bolj ali manj. Tu in tam spijem kaj malega, na primer kozarček šampanjca sinoči.”

> Že davno tega ste se otresli tudi zasvojenosti s heroinom ...

“Uh, kako sem vesel, da mi je uspelo. Tisto je bilo res grozljivo obdobje.”

> Keith Richards v avtobiografiji Life (Življenje) pripoveduje, da mu je bila med zasvojenostjo najbolj zoprna skrb, ali mu bo med turnejo po tujini uspelo dobiti dovolj droge ...

(Oglasi se Nelson: “Zanimivo, da omenjate Richardsovo in Dylanovo knjigo. Obe sem mu pred kratkim naložil na njegov iPad.”)

“Ju bom prebral.”

> Veliko berete?

“Precej. V glavnem knjige o glasbenikih. Pred kratkim mi je bila zelo všeč knjiga o Sonu Housu, res zanimiva. Prebral sem še knjigo o glasbeniku, ki se imenuje Bobby 'Blue' Bland, pa knjigo o Robertu Johnsonu ...”

> Katere zvrsti umetnosti še spremljate: slikarstvo, gledališče, film ...?

“Rad gledam televizijo. Ogromno jo gledam. Sem televizijski odvisnik.”

> Kaj radi gledate?

“Najraje Simpsonove.”

> Je med Simpsonovimi in bluesom kakšna povezava?

“Nobene ni!”

(“Kako da ne,” se oglasi basist. “Ti si povezava! Saj si nastopil v Simpsonovih.”)

“Saj res, Edgar in jaz sva bila lika v eni od oddaj. Ubili so naju.” (smeh)

> Vaju pa zato ni navdušilo, kako so vaju prikazali v stripu Jonah Hex. Založbo DC Comics sta celo tožila.

“V tožbo sva šla na Edgarjevo pobudo. A sva izgubila, zaradi česar sva še zmeraj vznemirjena.”

> Ustvarjalci stripa so si torej privoščili preveč.

“Oh, privoščili so si grozljive prizore. Lika, ki sta bila v mnogem enaka nama (bila sta glasbenika, imela sta dolge bele lase, imenovala sta se Autumn Brothers, torej brata Jesen, medtem ko priimek Winter slovenimo v Zima, op. avt.), sta fukala prašiče in podobno. Nagnusne reči. Ni dvoma, da je šlo za norčevanje iz naju, in odvetniki so nama rekli, da nikakor ne moreva izgubiti tožbe.”

> Pa sta jo.

“Sva jo. Odvetniki so se motili.”

> Imate kakšne načrte?

“Še naprej nameravam izdajati plošče in nastopati na turnejah. Zadovoljen bom, če bo šlo vse naprej tako, kakor gre zdaj.”

> Precej ameriških bluesmanov pravi, da je evropsko občinstvo tovrstni glasbi bolj naklonjeno kakor ameriško. Čutite podobno?

“Tu je res bolje. Občinstvo se bolje odziva. Povečini, ne zmeraj.”

> Kaj mislite, zakaj je tako?

“Najbrž zato, ker tule ne dobite toliko bluesa kakor v Ameriki.”

(Nelsona prikimava: “Tukaj tudi več govorijo o občutjih, o čustvih. Vsakdo, ki pristopi k nam, vsak novinar, vsak obiskovalec, govori o čustvih in nas sprašuje, kako smo kaj občutili mi. Res se mi zdi, da ima evropsko občinstvo pristnejši stik z bluesom. Tudi Johnny vedno pravi isto.”)

Ob vprašanju o hrvaški glasbeni nagradi Porin za življenjsko delo, ki jo je Johnny prejel ob sinočnjem zagrebškem koncertu, intervju dokončno razpade. Vsi prisotni se zgrnejo bliže: seveda, slišali smo, da bo Johnny nekaj prejel, a nam ni čisto jasno, za kaj gre, kakšna je tale nagrada, za kaj jo bo prejel ...

Daleč najmirnejši je Johnny Winter. Komaj zaznavno prikima: “To je pa lepo.” In takoj po izteku pogovora dvigne glas: “No, kje je tisti limonov sladoled?” Ko predenj potisnejo posodico s sladoledom, se čez in čez razživi: “Mmm, kako je to dobro, mmm ...”

Z drobno žličko divje vrta v ledeno površino, kakor da bo zdaj zdaj konec sveta.

ANDRAŽ GOMBAČ

---