Umrl avtor neumrljivih

Med iskrenimi ljudmi, Dan ljubezni, Silvestrski poljub, Dan neskončnih sanj, Pridi dala ti bom cvet, Maja z biseri, Ti si rekla sonce, Marie, ne piši pesmi več, Nad mestom se dani ... Vse te in še mnoge druge klasike slovenske popevke povezuje premišljeno besedilo, ki ga je natančno izklesal mojster Dušan Velkaverh. Z novico o njegovi smrti v 73. letu starosti se nadaljujejo črni dnevi in tedni kulture in umetnosti.

LJUBLJANA > “Bil je eden naših najplodovitejših besedilopiscev,”je za naš časopis včeraj dejal Vlado Kreslin, ki je leta 1980 na Slovenski popevki zmagal s pesmijo Dan neskončnih sanj. Besedilo zanjo je napisal Dušan Velkaverh, kakor tudi za Pustite nam ta svet, nosilno pesem otroške televizijske nadaljevanke Čisto pravi gusar, ki jo je prav tako zapel Kreslin.

“Velkaverha zasebno nisem poznal kdove kako dobro, čeprav sva se včasih družila za šankom pri Turistu nasproti televizije,” pravi Kreslin. “A poznal sem ga dovolj, da sem ga zelo cenil. Bil je svetovljan, širši od svojega okolja. Obvladal je jezike, znal se je obnašati ...”

Georgetown, London, Portorož, Ljubljana ...

Rodil se je v Georgetownu, glavnem mestu Gvajane. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v New York, zatem pa v London, Beograd in na Reko. Leta 1956 je zaživela v Sloveniji, najprej v Portorožu, pozneje v Ljubljani.

Poklicno pot je Velkaverh leta 1961 začel kot novinar na Radiu Slovenija, deset let pozneje pa je presedlal na novo Založbo kaset in plošč RTV Slovenija. Z direktorjem Juretom Robežnikom in sodelavci Ivom Umkom, Tomažem Tozonom, Andrejem Šifrerjem in drugimi je založba kmalu postala ena najuspešnejših. Leta 1993 pa je Velkaverh ustanovil svojo založbo Corona in se devet let pozneje upokojil.

Na festivalu Slovenska popevka je prvič sodeloval leta 1968, ko je s skladateljem Juretom Robežnikom prejel nagrado občinstva za skladbo Presenečenja v izvedbi Belih vran.

Poklicali smo tudi Mojmirja Sepeta, enega Velkaverhovih najstarejših sodelavcev. “Bolezen precej mlajšega prijatelja, ki sem jo spremljal zadnja dva meseca, me je strašno prizadela,” nam je povedal skladatelj. “Bil je krasen sodelavec, ki mu gredo prav tako zasluge za uspeh številnih skladb, h katerim je prispeval besedilo. Pesmi, kakršna je na primer Med iskrenimi ljudmi, še zmeraj živijo med ljudmi.”

V Dušanu Velkaverhu je bilo vsekakor tudi kar nekaj glasbenika, pravi Sepe, sicer ne bi bil tako uspešen: “Vedno pa je pisal na glasbo, nikoli vnaprej. In trudil se je, da so bila besedila primerna tako za pevca kakor za pevko. Kakor to počnejo Američani. Zdi se mi, da tovrstna umetnost danes izumira. Z razmahom kantavtorstva je večina začela pisati bolj iz sebe in o sebi, Dušan Velkaverh pa je bil mojster ustvarjanja za druge.”

Besede s smislom in z ritmom

A ni bil prvi, kajti prva je bila Elza Budau, poudarja njun kolega Drago Mislej Mef:“Bil pa je prvi besedilec pri nas, ki je preživel leta med odhajanjem slovenske popevke in prihodom pop glasbe. Bil je tisti, ki je s svojimi idejami, rimami in refreni zgradil most med Marjano Deržaj in Belimi vranami. Časa za poslušanje besedil je bilo vse manj, ritem je postal vse pomembnejši in med kitarske rife je bilo treba vstavljati besede, ki so imele smisel in pravi ritem. To pa še zdaleč ni lahko, če ti ni vseeno, kaj poveš.”

Velkaverh ni bil pesnik, kakor nekateri starejši kolegi, ki so prav tako zaživeli v uglasbeni besedi, opozarja Mef, marveč “že predstavnik nove generacije, v službi pop ustrojenih melodij”.

Ko sta se spoznala, najbrž na Melodijah morja in sonca, sta se hitro zbližala, oba novinarja in pisca besedil. “Pozneje sva se večkrat srečala in se pogovarjala o vsem mogočem, le o besedilih nikoli. Verjetno zato, ker o njih ni kaj povedati,” pravi Mef, očaran nad številom uspešnic, ki so prišle iz kolegove delavnice. “Če bi napisal zgolj Med iskrenimi ljudmi, Dan ljubezni in Silvestrski poljub, bi bilo dovolj. Pa je napisal še toliko drugih, ki so že dolgo zimzelene,” pravi in se spominja zadnjega srečanja z Velkaverhom: “Bilo je dolgo tega, pred poslovnimi prostori njegove založbe Corona, ko mi je pravil, kako gre ta posel v franže in kako hitro se spreminja svet. 'Še opazil ne boš, kdaj te bo povozil čas,' mi je rekel. Jaz pa mu nisem verjel.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---