Ugodje za uho in paša za oči

Prvi od petih letošnjih Piranskih glasbenih večerov je zazvenel na stare instrumente: na lutnjo, vihuelo, različne kitare, fidle, teorbo, kljunaste flavte, pa še celo vrsto manjših in večjih tolkal, med katere lahko prištejemo tudi kastanjete in čevlje plesalke flamenka, ki so se v nekaterih delih večera povsem enakovredno vključili v zvočno podobo glasbeno plesnega dogodka Nova Schola Labacensis.

PIRAN > Instrumenti, večina je bila kopij starih instrumentov, nekateri pa celo izvirniki, so poleg plesalke gotovo veliko prispevali k atraktivnosti večera in tistemu, čemur pravimo “paša za oči”.

Nova Schola Labacensis je eden redkih slovenskih ansamblov za staro glasbo, kar pomeni, da se njihov vodja Boris Šinigoj ubada predvsem z raziskovanjem in izvajanjem glasbe poznega srednjega veka, renesanse in baroka. Je eden naših največjih poznavalcev tako imenovane “stare glasbe”, ki je na ozemlju naše celine nastajala nekje med 10. in 16. stoletjem, na ostalih pa že veliko prej in do danes za evropska ušesa ohranila tisti vabljivi vonj po starem, arhaičnem, po naftalinu, če hočete. Šinigoj je kitarist in filozof po izobrazbi, sicer pa še lutnjist, vihuelist in poznavalec najrazličnejših inačic brenkalnih instrumentov starih dob. Z ansamblom Nova Schola Labacensis želi nadaljevati izročilo Schole Labacensis, prvega slovenskega ansambla za staro glasbo, ki je na slovenskem deloval v 70. letih prejšnjega stoletja.

V slovenski Istri smo zasedbo, ki jo vodi Šinigoj, v zadnjem letu poslušali kar dvakrat. Februarja letos se je Nova Schola Labacensis v koprskem samostanu sv. Ane v Kopru predstavila v svoji skrčeni inačici, imenovani Vagantes, tokrat v Piranu pa smo jo slišali v okrepljeni zasedbi. “Res je, ansambel Nova Schola Labacensis je fleksibilna zasedba, odvisna od samega repertoarja, ki ga izbiramo, poleg tega pa se trudimo, da vključimo čim več mladih talentiranih glasbenikov, študentov starih instrumentov, ki popestrijo zasedbo,” je po koncertu povedal umetniški vodja ansambla. Tokrat je zasedbo popestrila ali dopolnila še plesalka flamenka Urška Centa, ki je dala tej glasbeno-plesni predstavi novo dimenzijo. Boris Šinigoj jo je poimenoval Musica antigua y flamenco nuevo. “Poskušali smo pokazati, kako se v glasbi od poznega srednjega veka, mimo renesanse in baroka pa vse do danes kažejo sledovi flamenka, ki se potem v modernem flamenku razvijejo v nove oblike. Njegove korenine prepoznamo že v srednjem veku. Sodobna plesalka flamenka je tako lahko zaplesala na stare motive, ki pa smo jim vdahnili nove aranžmaje.”

Občinstvo je tako lahko slišalo dela anonimnih avtorjev ter skladbe Pisadorja, El Sabia, Judenkoeniga, Narvaez, Sanza, De Murcie in drugih italijanskih, španskih in nemških avtorjev , pa tudi dve prelepi slovenski ljudski, pretresljivo zgodbo o Ribi Faroniki in prekmursko Zrejlo je žito, obe v odlični izvedbi pevke Tadeje Pance.

BRANKA KLJUN

Radio Koper

---