Ubesedena ljubezen ima moč duhovne otoplitve

Komenska enota Kosovelove knjižnice je na literarnem večeru konec tedna gostila Marija Čuka. O njegovi najnovejši pesniški zbirki Ko na jeziku kopni sneg sta se razgovorila z literarno zgodovinarko Marijo Pirjevec.

Z Marijem Čukom se je o njegovi najnovejši pesniški zbirki pogovarjala Marija Pirjevec.
 Foto: Bogdan Macarol
Z Marijem Čukom se je o njegovi najnovejši pesniški zbirki pogovarjala Marija Pirjevec.  Foto: Bogdan Macarol

KOMEN > Marij Čuk se uvršča med najbolj samosvoje glasove sodobne slovenske literarne scene. Od svoje prve pesniške zbirke, Pesniški list, ki je izšla leta 1973, je postal eden opaznejših predstavnikov modernističnih prizadevanj pod vplivom realizma in ludizma, tako imenovane samostalniške poezije, nenavadnih pojmovnih zvez in fantazmagorij.

V tem miselnem okvirju je ustvarjal tudi zadnjo pesniško zbirko, naslovljeno Ko na jeziku kopni sneg. Ta je lani izšla pri založbi Mladika v Trstu, spremno besedo zanjo je napisal akademik Boris Paternu, za grafično obliko pa je poskrbel Marjan Kravos, ki se je ob tem poigral z Čukovimi kravatami. Te so v letih, ko je Čuk vodil televizijski dnevnik, postale tako rekoč njegov zaščitni znak.

Marij Čuk je pesnik, pisatelj, dramatik in komediograf, gledališki kritik in kolumnist v različnih slovenskih medijih ter dolgoletni glavni urednik slovenskih informativnih sporedov vsedržavne italijanske radiotelevizijske ustanove RAI. Dva mandata je bil član upravnega odbora Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. 16 let je bil časnikar pri Primorskem dnevniku, poleg lega je pisal gledališke kritike za Delo, Dnevnik in Slovenca ter bil član žirije Borštnikovega srečanja v Mariboru. Že več let ima tedensko rubriko v športni prilogi Primorskega dnevnika.

V novem literarnem delu najdemo vsa glavna tematska območja Čukovega pesnjenja - osebno eksistencialnega, ljubezenskega in družbeno-kritičnega. O knjigi sta pred občinstvom v komenski enoti Kosovelove knjižnice spregovorila tudi z Marijo Pirjevec. “Že samo njen naslov, ki je nekoliko enigmatična metafora, opozarja na moč duhovne otoplitve, ki jo morda lahko prinaša le ljubezen. Seveda je takšno človeško stanje redkost, vendar je pri njem močno izpostavljeno. Vmes smo priča registriranju človeških notranjih kriznih položajev, med katerimi so najbolj vidna stanja pogrezljivosti oziroma relativizma človekove eksistence, ki je v nenehnem gibanju in spreminjanju,” je povedala Pirjevčeva in poudarila, da je v tej eksistenci kajpada zajeta tudi usoda tržaške slovenske skupnosti, ki je pri avtorju postala že stalnica: “Gre za izrazito kritičen pogled na lastno okolje, ki je ozko, izpraznjeno, okostenelo in nezmožno dejanske prenovitve in kakršnekoli konstruktivne spremembe.”

Pesnik je s sogovornico v glavnem soglašal, ob tem pa poudaril, da sicer pesmi, te je izdal v devetih zbirkah, rad piše, a sebe kljub temu najbolj prepoznava v vlogi prozaista.

BOGDAN MACAROL


Najbolj brano