Trpka resnica vodi v boljši svet

“Aleksander Peršolja je svoje življenje posvetil umetnosti in ljudem, ki so prav z njegovo pomočjo naredili prve korake v svetu ustvarjalnosti,” so zapisali na javnem skladu za kulturne dejavnosti in ustvarjalcu s Krasa pred dnevi za njegov prispevek k oblikovanju slovenske kulture in njene identitete podelili srebrno plaketo za življenjsko delo.

LJUBLJANA, KRIŽ> Če za koga, potem za Aleksandra Peršoljo zapisano res ni zgolj protokolarno leporečje, temveč v nekaj besed zgoščeno delo več kot petih desetletij.

Glavna je misel, ne poezija

V Goriških brdih rojeni in na Krasu ustaljeni učitelj slovenščine je že po dveh letih poučevanja ugotovil, da so učiteljski čevlji zanj pretogi in premalo ustvarjalni, zato je, namesto da bi na mlade prenašal predpisano znanje materinščine, slovnice in književnosti, svoje znanje in dar za literaturo raje izkoristil za iskanje dobrih literatov, ki imajo kaj povedati, in jim pomagal, da so njihove misli prišle do čim širšega kroga ljudi. In s tem je pomagal predvsem nam, bralcem, da smo prišli do njihovih prodornih misli. Kajti “poezija ne pomeni prav veliko; veliko pomeni le misel,” je prepričan Peršolja.

Zato je pomagal mladim pesnikom in veliko naredil tudi za prevajanje del Srečka Kosovela ter nekaterih drugih pesnikov v angleščino in druge jezike. Da bi po svetu spoznali, kako velike mislece in literate premore slovenski narod ter da bi se njihova misel širila in oplajala. Pesmi so resda samotno delo avtorjev, ki morajo biti individualisti svobodnega duha, to je predpogoj ustvarjalnosti in ustvarjalnih presežkov, toda samo dialog velikih misli lahko rodi še večje misli in vodi v boljši svet, je prepričan Peršolja.

Malce brezbrižen do tega, kaj bo jutri

Njegova poezija še čaka, da jo ustrezno ovrednotijo. In da ji bralci prisluhnemo. Malo se ji izogibamo, ker je, četudi večinoma lirika, vse prej kot mehka, božajoča in sproščujoča. Bolj je ostra, trpka in zavezujoča. Ker je “resnica hudičevo trpka,” je pojasnil v lanskem intervjuju za naš časnik. A hkrati je resnica edina, ki nam omogoči uvid v stvari in nam pomaga, da naredimo kaj dobrega. Ni težko z lepo pesmijo, komedijo ali sliko ustvariti vtisa lepega in prijetnega. A to je le videz, fasada, ki nas vodi v propad. Resnica, četudi trpka, pa je pot do človeka in človečnosti in zato edina odrešilna, meni nagrajenec.

Aleksander Peršolja je nanizal devet samostojnih pesniških zbirk: Čez noč (1971), Nad poljem je mrak (1974), Koraki (1977), Sanjsko mesto (1988), Bacchus v grmovju (1994), Ob robu svetlobe (2002), Potovanje sonca (2007), Proti robu (2011) in Bilke v krogu (2014). Njegov pesniški list Kirka so pospremile grafike Klavdija Tutte (2004), z več soavtorji pa je izdal drame Štiri zgodbe za eno življenje (2004).

Morda tudi zato, trpkosti resnice in dopolnjenim 71 letom navkljub, še vedno stopa po svetu z zanj značilno lahkotnostjo in vedrino, s poslušanjem sebe in neomajno zvest svojim načelom na eni strani ter s pozornim poslušanjem in z vrednotenjem sveta in ljudi okrog sebe na drugi. Bržčas tudi zato, ker je borec, pa četudi - pravi sam - kot potomec briških kolonov malce brezbrižen do tega, kaj bo jutri. Morda se je na Krasu in od žene Jasne Majde Peršolja nalezel kraške vztrajnosti. Da je borec, je dokazal predvsem kot zares vsestranski kulturni delavec. Iz njegovega opusa bi se pravzaprav lahko učili pomena te besedne zveze.

Krasu je pomagal dihati s svetom

Kot tajnik in v. d. direktorja Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici je postavil na noge Goriška srečanja malih odrov, ki so tedaj zelo odmevala v jugoslovanskem in srednjeevropskem prostoru.

Kot tajnik Zveze kulturnih organizacij v Sežani je organiziral številne razstave, iskal in promoviral mlade ali neuveljavljene kraške likovnike in literate, spodbujal ljubiteljsko dejavnost pevskih zborov, gledaliških, plesnih in drugih skupin, v Kosovelovem domu pa je kot umetniški vodja ne le skrbel za kakovosten program, temveč je bil, sam ali še z drugimi odprtega duha, tudi pobudnik mnogo širših akcij: gledaliških srečanj, likovnih akcij Heksagonale in Globine, mednarodnega festivala kitare, Štrekljeve nagrade. In seveda mednarodne literarne nagrade Vilenica leta 1986 ter Mlade Vilenice pred 16 leti.

Četudi je delo pretežno vezal na Sežano in Kras, se nikoli ni zapiral v ta prostor, temveč je vanj prinašal novosti iz velikega sveta, kraške ustvarjalce pa popeljal v svet, vse do Prage in Londona.

“V svojem dolgoletnem profesionalnem delu v Kulturnem domu Sežana in na sežanski območni izpostavi JSKD je razvijal nove oblike in vsebine kulturnega delovanja in s tem sooblikoval skupni kulturni prostor, skrbel za ohranjanje nacionalne kulturne dediščine ter vzpostavljal kulturno sodelovanje in tako ohranjal vezi s Slovenci v zamejstvu in po svetu,” so o Peršolji dejali pred dnevi v Ljubljani, kjer je prejel srebrno plaketo za življenjsko delo na področju literarnih dejavnosti. Direktor sklada Igor Teršar pa je dodal, da so Peršoljevi uspehi navdih za mnoge, ki kljub vse težjim razmeram vztrajajo na svoji poti.

Pa ne samo njim. Predvsem je Aleksander Peršolja lahko navdih vsem, ki želijo ostati svobodni in ustvarjalni. Njemu je uspevalo, da je mislil in delal s svojo glavo, nikoli pa rinil z glavo skozi zid. Ko je naletel nanj - in to je bilo mnogokrat - , ga je obšel in prišel na drugo stran po drugi poti.

MARICA URŠIČ ZUPAN

---