Bob Dylan tokrat ni revskal

Bob Dylan, eden najvplivnejših glasbenikov na planetu, ki je protestno mladino v začetku šestdesetih let oborožil z mirovniškimi himnami, kmalu zatem visoko poezijo poročil z rockom, vrsto odličnih albumov pa nanizal tudi v zadnjih dveh desetletjih, se je predsinočnjim v Ljubljano vrnil kot 74-letni umetnik, v katerem sobivata mrki poet in navihani pobič.

LJUBLJANA > S svojo karizmo in obsežnim opusom je Bob Dylan tudi četrtič v Ljubljano pritegnil sila raznoliko druščino. Niti tokrat ni manjkala slovita Torinčanka Federica, ki legendi vsepovsod po svetu sledi že dve desetletji - kar je toliko osupljivejše, če vemo, da mož nastopi tudi po stokrat na leto! In v prvi vrsti parterja so bili v nebesih najstniki iz Zagreba, ki so svojemu junaku prišli prvič prisluhnit v živo in se pred vhodom utaborili že ob štirih popoldne. Niso vedeli, da Arena Stožice tega večera še zdaleč ne bo polna in da si bo udobno mesto pod odrom mogoče zagotoviti tudi tik pred koncertom.

Ta se je začel skoraj natanko ob napovedani uri, Dylan pa ga je v družbi ubranega kvinteta spremljevalnih godcev odprl s krepko Things have changed, ki mu je v začetku tisočletja osvojila oskarja za najboljšo filmsko skladbo; replika kipca se je na odru lesketala tudi v četrtek.

Tovarišija je v slabih dveh urah, razdeljenih v dva polčasa, nanizala dvajset pesmi, od katerih smo na prejšnjem ljubljanskem koncertu v Hali Tivoli pred petimi leti slišali samo dve: rezko apokaliptično High water (for Charley Patton) in trpko ljubezensko Simple twist of fate. Tudi sicer je bil tokratni nastop docela drugačen od prejšnjega: nič oster in robat, marveč povečini mehkoben, tu in tam celo jazzovski in domala šansonjerski.

Medtem ko so varnostniki po ukazu pevčevega menedžmenta neusmiljeno - in za marsikoga moteče - preganjali vsakršne fotografe, tudi tiste s telefončki, je Dylan natančno pletel program, ki ga preigrava zadnja leta. No, malce ga je vendarle obogatil, postregel pa tudi z za njegove standarde kar blagoglasnim prepevanjem.

Že pri drugi pesmi, pol stoletja stari She belongs to me, je dvorana glasno pozdravila njegove orglice, nenadejanega navdušenja pa je bila v prvem delu deležna poskočna Duquesne whistlez albuma Tempest (2012). Tudi druge mlajše so se odlično odrezale, denimo ne samo melodično, marveč tudi besedilno precej predrugačena Workingman's blues #2 in pa melanholični I'm a fool to want you in Autumn leaves z letošnjega albuma priredb Shadows in the night, zbirke pesmi, ki jih je svojčas prepeval Frank Sinatra. Zlasti z njima je kantavtor dokazal, da zna ubrano prepevati, ko se mu ljubi, ter da zmore še kaj več od revskanja in skandiranja, ki sta oboževalcem resda v veselje, širšemu poslušalstvu pa niti ne.

Zbrane pod odrom je zabaval še z grimasami in chaplinovsko mimiko, malce je celo zaplesal. Hvaležen aplavz je prejel tudi za veliko Tangled up in blue, svojčas epsko, zdaj pa vendarle nekoliko preveč obrezano.

V dodatku je najprej izza klavirja zapel močno prirejeno Blowin' in the wind - marsikdo je ni niti prepoznal, nekateri pa so se zdrznili ob spoznanju, da jim pesem, ki prav te dni praznuje 53. rojstni dan, prepeva avtor osebno.

Dylan za konec ni prihranil kake uspešnice iz zlatih šestdesetih. Ne, v noč je zarezal z moderno klasiko Love sick, ostro kot britev.

ANDRAŽ GOMBAČ

---