Tihe zgodbe zapuščenih hiš

Tudi potem ko življenje zdrsne iz njih, hiše še vedno pripovedujejo. Njihove zgodbe je v fotografske ciklusu Minevanja zabeležila Polona Mlakar Baldasin.

KOPER > Rdeča nit fotografij, ki bodo v galeriji Meduza na ogled še do konca meseca, je arhitekturni motiv. Polona Mlakar Baldasin ga je našla v Žireh, kjer živi, v stavbah, mimo katerih hodi dan za dnem. Nekatere so zapuščene, druge načete od zoba časa, ob njih so še tiste, ki živijo obnovljena življenja - a obenem so vsaka po svoje pogreznjene v lastno minulost. Ta je sicer tiha, pa ne nema. Še govori ...

Fotografinja pravi, da so zapuščene stavbe lepe, na čuden, mističen in srhljiv način ter zaradi vseh zgodb, ki so ostale v prostorih s predmeti in ostanki. “Najzanimivejše so tiste najstarejše, lepo ohranjene, ki še kljubujejo času in v sebi skrivajo veliko nostalgije in zgodb. Žalostnih, veselih, skrivnostnih, nedokončanih ...” dodaja avtorica, ki v tišini praznih prostorov zasluti tudi marsikatero dilemo sedanjih lastnikov - podreti, prenoviti, pustiti propadati? Zadnji odgovor na ta vprašanja, žal, postavi denar. Odloči o prihodnjem življenju hiše. In največkrat ga za prenovo ali obnovo - tudi če gre za stavbo, ki ima arhitekturni in zgodovinski pomen - ni.

Motivi, ki jih je ujela v svoj objektiv, beležijo in pričujejo, a še zdaleč ne samo to. Minevanja s pretanjeno poetiko ter s premišljeno kompozicijo in barvo ohranjajo spomin. Na življenja, o katerih govorijo (le še) razbita okna, ključ v vratih, lesen pod, v katerem je slutiti odtise tisočerih korakov ...

MI

---