Tartini bo še gostil Maddaleno

Salzburški Ansambel 1756 pod vodstvom Konstantina Hillerja je s torkovim koncertom v križnem hodniku piranskega Minoritskega samostana sklenil letošnji, že štirinajsti Tartini festival, kot solist pa se je predstavil izjemni francoski violončelist Christophe Coin.

PIRAN > Tako solist kot ansambel sta redna gosta festivala, ki ju je tokrat prvič združil v skupni igri Tartinijevega in Wagenseilovega koncerta. S slednjim sta koncertu prispevala nekaj več klasicistične glasbe, ki je doma v Salzburgu, od koder prihaja ansambel, Christophe Coin pa je eden najbolj cenjenih izvajalcev baročne glasbe, zato mu kljub svetovni slavi nastop v Tartinijevem rojstnem kraju veliko pomeni.

“Zgodovina in tradicija, s katero je Piran prežet, sta zame zelo navdihujoča,” je povedal eden največjih “baročnih” violončelistov današnjega časa. Kot solist, pa tudi kot dirigent, redno sodeluje z najprestižnejšimi orkestri, kakršna sta Berlinska filharmonija in Concertgebouw iz Amsterdama, za komorno muziciranje pa je pred leti ustanovil ansambel Baroque de Limoges, potem pa še Mosaiques kvartet. Pedagoškemu delu se posveča na pariškem Konservatoriju in v baselski Scholi Cantorum, obljublja pa, da bo čez dve leti priredil nekajdnevni mojstrski tečaj tudi na Tartini festivalu v Piranu. Igra na baročni violončelo neapeljskega izdelovalca Alessandra Gagliana z začetka 18. stoletja, ki sicer ni njegova last, a ga je kot najvidnejši izvajalec tovrstne literature dobil za daljše obdobje. A ne le instrument, predvsem sta za izvrstne izvedbe ter za njegov nežen, mehak in nekoliko zatemnjen ton zaslužna njegovo znanje in neizmerna muzikalnost.

“Igrati s takim glasbenikom je zelo lahko, saj te kar potegne v svoj muzikalni svet,” je po koncertu povedal vodja Ansambla 1756 in čembalist Konstatin Hiller, ki je s preostalim sporedom poskrbel, da smo v Piranu spet lahko slišali nekaj (vsaj za nas) novih, redko izvajanih in po krivici prezrtih del Bononcinija, Biberja in predvsem Maddalene Sirmen. Z Bonocinijevo Simfonijo v F-duru nas je uvedel v obdobje baroka, Biberjeva Serenada pa je koncert začinila s šaljivo noto, ki jo je izvedel sam vodja ansambla, tako da je sredi pi-zzicatov godal prevzel vlogo nočnega čuvaja, se sprehodil med občinstvom in prosto zapel čuvajeve enolične verze z odštevanjem ur.

Poseben navdih je sinoči prinesla izvedba violinskega koncerta op.2, št.1 Tartinijeve najslavnejše učenke Laure Maddalene Lombardini, poročene Sirmen, znane predvsem po pismu, v katerem ji je Tartini podrobno opisal, kako mora igrati nekatere prijeme, kako držati lok in še marsikaj ... Pismo danes velja za najstarejši ohranjeni dokument Tartinijevega pedagoškega dela in s tem učbenik, ki je bil že za časa Tartinija preveden v več jezikov. Ob izvrstni izvedbi mlade članice ansambla, violinistke Marie Sohn, smo lahko ugotovili, da Maddalena Lombardini ni bila le izvrstna violinistka, temveč tudi odlična skladateljica. Zato Hiller že načrtuje nekoliko več izvedb njenih skladb na prihodnjem, petnajstem Tartini festivalu. Morda je prav zato njegov ansambel letos štel nekaj več članov, predvsem članic, saj meni, da “mora imeti tudi ansambel ob izvedbah skladateljičinih del bolj žensko noto”. Predvsem pa žensko solistko. Ob Marii Sohn in seveda Christopheu Coinu, zvezdi zadnjega večera, se je na letošnjem Tartini festivalu zvrstilo kar nekaj izjemnih solistov, zato je bil programski direktor Milan Vrsajkov po sklepnem koncertu upravičeno zadovoljen z osmimi koncerti letošnjega festivala.

Od zvenečih imen, ki so zaznamovala letošnji festival, velja omeniti še Sergia Azzolinija, Stefana Bagliana ter ansamble I Solisti veneti, Collegium pro Musica in domačega, festivalskega Il terzo suono, ki se je spomladi z otvoritvenim koncertom predstavil tudi občinstvu festivala Giuseppe Tartini v Padovi. Dobrodošlo sodelovanje, ki ga podpira tudi piranska občina, je zelo pomembno za Tartini festival, ki lahko tako veliko bolj optimistično gleda na svoje naslednje sezone v Piranu.

LEA HEDŽET, Radio Koper

---