Svet brez patetike? Dolgčas.

Minilo je že dobro desetletje od norije, ki so jo sprožili neuradni posnetki koncerta mariborske zasedbe Patetico. Njihove priredbe znanih pesmi Vana Morrisona, Toma Waitsa in drugih glasbenih velikanov so zaznamovale izvrstne prepesnitve Roka Vilčnika - Rokgreja in prav poseben glas Nike Perunović.

> KROMBERK > Nocoj bo oživljena zasedba na gradu Kromberk predstavila novo, tokrat povsem avtorsko ploščo Vse je v redu z mojo dušo, izdano pri založbi Celinka. V naše kraje prihaja v sklopu festivala Godibodi. Več o novostih smo spregovorili s pevko.

> Kaj se je dogajalo v vseh teh letih, odkar je Patetico potihnil?

“Potemtakem se z nami v sklopu Patetica ni dogajalo veliko. (smeh) Tu pa tam smo imeli priložnostni koncert, sicer pa nismo skupaj ustvarjali. Vsak je delal svoje.”

> Kaj vas je ponovno združilo?

“Mislim, da je Rok (Vilčnik, op.a.) priredil lani dva koncerta in takrat smo začeli ponovno razmišljati, da bi igrali. Saj je luštno ... Mislim, da je bil to povod, da smo se ponovno združili, in ko smo že bili tam, smo si rekli: zakaj ne bi naredili še kaj več?”

> Vaš veliki bum se je zgodil z bootlegom avtorskih priredb glasbenih velikanov, zdaj se pa je plošča povsem avtorska.

“Naši posnetki so prišli v javnost leta 2003, tako da je od tega že 12 let. Uradna plošča pa je izšla 2006. Minilo je že skoraj desetletje in smo si rekli, da naj bo nova plošča avtorska. Bili smo v dilemi, ker nam je ostalo nekaj skladb od prej, ki jih igramo na koncertih in jih morda ljudje poznajo, a smo jih vseeno izpustili, ker smo na plošči želeli le svojo glasbo. Smo pa vsi doslej zelo uživali v priredbah, tako da upam na še kakšen podoben projekt kdaj v prihodnje.”

> Od kod pa so skladbe, ki jih omenjate?

“Gre za dve, tri skladbe iz časov, ko smo še razmišljali o izdaji plošče Patetico 2, a smo se takrat preveč razhajali.”

> Ste imeli različne poglede?

“Razhajali smo se v vsem, nismo bili enotni, tako da smo najbrž zaradi tega takrat tudi nehali nastopati.”

> Ostaja pa tudi v novih skladbah osrednja tema ljubezen, v vseh svojih odtenkih. V besedilih Roka Vilčnika se nikoli ne izpoje, mar ne?

“Ja, ljubezen je večna tema in navdih. Pa saj če si v ljubezni razočaran, greš pisat pesmi. (smeh) Tudi sama sem si bila smešna, ko smo nedavno peli delavske pesmi, pa sem povedala, da nisem navajena peti o drugem kakor o ljubezni.” (smeh)

> A pesem, ki na plošči najbolj izstopa, je družbenokritična Predsednik je zadet . Ste taki vizionarji, da ste z njo dejansko napovedali dogodke na letošnji maturantski paradi?

“Mislim, da nisem prava za to vprašanje. Tema skladbe je nedvomno zanimiva in je kritika družbe, a kaj in koga je natančno mislil s tem besedilom, najbolje ve njegov avtor. Evo, sem se izmazala.” (smeh)

> Pa mislite, da bi lahko Patetico v prihodnosti še bolj zakorakal v to vsebinsko smer?

“Mislim, da je to dobrodošlo. S tem, ko smo prisotni v javnosti in smo na odru, imamo možnost, da tudi kaj takega povemo in je prav razmišljati tudi v taki maniri. A vsi smo si različni in se morda zato nekoliko ogibamo aktualnim temam. Ko se pojavi prava ideja, pa nimam nič proti.”

> Kako danes doživljate še vedno zelo deljene odzive na vaš edinstveni glas? Na eni strani so predani sledilci, ki so ob novem albumu vzklikali od veselja, na drugi pa tisti, ki vselej vprašajo “pa kako lahko to poslušaš” ...

“S tem se ne obremenjujem, ker je glasba subjektivna reč. Sem vesela za vse, ki me imajo radi, in spoštujem tudi tiste, ki znajo v obraz povedati, da jim nekaj ni všeč. Tudi meni ni vse všeč. Tako pač je.”

> Vaša glasba je kljub temu za mnoge obliž ...

“Veliko odzivov na nove skladbe še nimamo, ker smo komaj začeli, a iz preteklosti se spomnim prav takih lepih. Ko nam je kdo povedal, da si je v težkih trenutkih zavrtel našo glasbo, in mu je bilo bolje. To te pogreje in spomni, zakaj vse to počneš, ker ti druga dela težko prinesejo tovrstno povračilo. S takimi odzivi se vsi polnimo. Gre za svojevrsten uvoz-izvoz.”

> In kakšen bi bil svet brez patetike?

“Dolgčas. Bil bi še bolj nezanimiv. Ne bi poznali dobrega in ne slabega. Nič se ne bi dogajalo. Bili bi samo žalostni. Ali pa samo veseli in se tega ne bi sploh zavedali ... Tak je fajn.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---