Stripar z mehkim čopičem

Risal je tudi po 16 ur na dan in tega ni jemal kot delo. Miki Muster pravi, da je vselej risal predvsem zase, se zabaval, se smejal v sebi: “Če se jaz navznoter smejim, sem si rekel, se bodo zabavali tudi drugi.” Ilustrator, pionir slovenskega stripa, mojster animacije, oče Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, je predsinočnjim, ko so mu podelili Prešernovo nagrado, povedal, kako je v otroških letih sanjal, da bo zabaval generacije otrok. “Mislim, da mi je to uspelo. Imam pa željo. Če imate tudi vi neizpolnjene otroške sanje, vam želim, da bi se vam izpolnile, tako kot so se meni.”

LJUBLJANA > Ko se je po gimnaziji odločil, da bo študiral kiparstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, je vedel, da to pravzaprav ni tisto, česar si želi. Od malega je namreč želel - delati risanke.

Kriva je Sneguljčica

Leta 1938 je v Ljubljani, kamor sta se starša preselila iz Murske Sobote, v kinu Matica videl Sneguljčico in sedem palčkov. Ne katerokoli - Disneyjevo. To je Mikija Mustra (1925) “zastrupilo” - poti nazaj ni bilo več, sanjaril je le o tem, kako bo ustvarjal risane filme. Posvojil je Disneyev pogled na figuro, risal, študiral kiparstvo, ki je bilo bolj “risarsko” od slikarstva, in čakal na priložnost ...

Do animacjie je Muster prišel prek stripa, ki v času, ko je študiral, veljal bolj ali manj za kič, za risanje brez umetniške vrednosti. A se je odločil, da bo pokazal, da je strip dober. Prve stripe je objavljal v reviji PPP. Pogoj uredništva je bil, da stripi nastajajo na podlagi živalskih basni, objavljali pa so le slovenske avtorje. V Mustrovih prvih stripih tako nastopajo lisica, jazbec, medved, volk.

Ko je ustvaril trojico, ki s svojimi prigodami navdušuje številne generacije otrok - lisjaka Zvitorepca, volka Lakotnika in želvaka Trdonjo, je upošteval vse, kar se je naučil pri Disneyu: živali je počlovečil, jim dal človeške značilnosti. “Zakaj imajo otroci najraje Lakotnika, čeprav je pretepač in malo butast? Tukaj je vzporednica z Disneyjem. Disney je začel z Mikijem Miško, ki je bil poosebljena dobrota. Skupaj z Mini sta bila srce in duša. Potem pa so se ju pa otroci naveličali, zato je Disney ustvaril Jako Racmana. Ta je bil pa histerik. Vsi so mu nagajali, bil je neroden, in to je bilo otrokom všeč. In tudi sam sem si rekel: 'Ne smem jih posiljevati s tem, da jim bom vcepljal, da morajo biti pridni v šoli. Moram jim v smešni obliki pokazati, kaj je prav in kaj ne,” je v intervjuju za STA povedal Muster, ki je ponosen na to, da v prigodah Zvitorepca in prijateljev ni nasilja.

Dogodivščine Zvitorepca in prijateljev so najbolj brani in prodajani strip na Slovenskem, posebnost Mustrove stripovske poteze pa je mehkoba - pero je namreč zamenjal za čopič.

V utemeljitvi Prešernove nagrade med drugim lahko preberemo, da “Mustrovi stripi vsebujejo spoj precizne obrisne linije, stilizacijo in realistični perfekcionizem, zanesljivo kompozicijo, pregledno kadriranje, brezhibno animacijo likov, stripovsko dinamiko, scenaristično inventivnost in tekoče dialoge.”

Brez meje med stripom in risanko

Max Modic pa je leta 2010, ko je v založništvu striparnice Buch izšla prva knjiga “zbranih del” Mustrovih stripov, zapisal: “Miki Muster razlike med stripom in risanim filmom ni nikoli začrtal. Risani film je bil zanj strip, ki se premika. Zato so bili njegovi liki tako živi, ne glede, kje in kako so se pojavili.”

Animacije se Miki Muster ni učil nikjer, ga je pa zanimala tako močno, da je ves čas eksperimentiral; kako se liki gibljejo, je odkrival in preučeval polno desetletje. Z risanimi filmom se je začel ukvarjati že doma, sredi 60. let; za Viba film je naredil Puščico, Zimsko zgodbo in Kurirja Nejčka, narisal pa je tudi nešteto reklamnih spotov - Indijančka Vikija za Viki kremo, operno divo za Šumijeve bonbone Visoki C, “vikinge”, ki oblegajo grad in poskušajo vanj vdreti, pa nikakor ne gre, ker “to je Jelovica” ... Njegovi cik-cak zajčki pa so desetletja različnim generacijam otrok naznanjali, kdaj je čas za spanje.

Ko je leta 1973 odšel v München, se mu je ves trud, ki ga je vložil v eksperimentiranje z animacijo, še kako obrestoval. Risal je namreč neposredno na folijo in si tako “prišparal” precej časa: “Petkrat hitrejši sem bil od svojih kolegov. Desetminutni film sem naredil v dveh mesecih, kar so težko verjeli. Tam so bile ekipe po pet ali šest ljudi, pa so tak film delali pol leta, jaz pa sem vedno delal vse popolnoma sam.” V Nemčiji je ustvarjal 17 let; pravi, da je v tem času naredil več kot 350.000 risb. Ko je delal pri Bavaria filmu, je spoznal humorista in karikaturista Guillerma Mordilla, in z njim sodeloval pri 400 risanih filmih.

S karikaturo je križ

Po vrnitvi iz Nemčije, leta 1990, se je začel posvečati tudi politični karikaturi - najprej za Mag, kasneje za Reporter. Pravi, da naši politiki karikature ne razumejo najbolje, da še niso zreli zanjo, saj ne dojamejo, da ne gre za žalitev, temveč za kritiko njihovih dejanj, ne njih osebno.

Danes 89-letni Miki Muster je tisti mož, ki je s svojo predanostjo, že skoraj otroško zavzetostjo in nemalokrat tudi trmo dosegel, da je strip na Slovenskem postal enakovreden drugim likovnim zvrstem ter pustil neizbrisen pečat v razvoju domačega animiranega filma. In tako, kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, “postal ena najbolj prepoznavnih osebnosti domače likovne kulture v najširšem pomenu besede”.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---