Strasten piranski krst (foto+video)

Morje je bilo mirno, čolni v piranskem mandraču so se lahno pozibavali, jambori skoraj neslišno trkali, s Tartinijevega trga pa je donelo: “Kdo je dobrodošel in kdo ne ... Vaš čoln je poln, poln predsodkov in starih strahov.”

Odpri galerijo

PIRAN > Bend Roy de Roy je s svojo energično mešanico polke, punka, balkanskega melosa in rokovskih ritmov množico pod spomenikom violinskemu virtuozu v hipu potegnil v ples, z vsako pesmijo pa ji tudi ponudil marsikakšno trpko resnico o našem tukaj in zdaj. Z melodičnostjo in angažiranostjo je skupina z Dunaja dala intonacijo 33. Drugi godbi, ki se je letos prvič začela v Piranu.

Druga godba svoj 33. krog nadaljuje na različnih prizoriščih v Ljubljani. Jutri drugogodbeni maraton ob 15. uri v Kosovelovi dvorani s koncertom The Raising of the Voice začenja Drago Ivanuša. Ob 16.30 bodo v Klubu Cankarjevega doma nastopili Bratko Bibič, Otto Lechner&Die Weiner Ziehharmoniker, ob 18. uri pa bo tam še koncert vrhunskega južnoafriškega kitarista Dereka Gripperja. Ob 20.30 na oder Kina Šiška prihaja zasedba Širom - Samo Kutin, Ana Kravanja in Iztok Koren po besedah organizatorjev z glasbenim ritualom Lahko sem glinena mesojedka odpirajo novo poglavje v svoji ustvarjalnosti. Ob 21.45 bo nastopila libanonska pevka Yasmine Hamdan, piko na i letošnji Drugi godbi pa bosta postavila raper Rayess Bek in vizualna umetnica La Mirza, združena v dvojec Love&Revenge.

“Nastopamo v Franciji, Avstriji Nemčiji, Angliji in res smo veseli, da nas tu in tam doleti tudi nastop, na katerem občinstvo razume jezik, v katerem pojemo,” je piransko občinstvo z nasmehom pozdravil Nikolaj Efendi, pevec in kitarist zasedbe, ki v svojih besedilih govori o zablodah sveta, v katerem živimo - naraščajočem nacionalizmu, sovraštvu, vse večjem strahu pred vsem, kar je drugačno ... Skupina, ki prihaja z Dunaja, ima pa večino repertoarja v slovenščini, je za slovenske poslušalce precejšnja neznanka. “Ko smo bili najstniki, smo igrali v različnih skupinah, in imeli večinoma angleška besedila. Po prihodu na Dunaj pa smo združili moči, se odločili, da naredimo nov bend in ne da bi razmišljali, kaj nam bo to prineslo, začeli prepevati v svojem jeziku, v slovenščini,” je po nastopu pojasnil kitarist in harmonikar Matej Vrhovnik in dodal, da so se vabila na Drugo godbo zelo razveselili:“Najprej za to, ker je super festival, pa tudi to, da nastopamo v Sloveniji, nas je osrečilo. Čeprav imamo veliko koncertov v tujini, torej izven Avstrije, smo v Sloveniji doslej nastopili le štirikrat.”

Fantje iz skupine Roy de Roy so prepričani, da tudi tisti, ki slovenščine ne razumejo, njihovo sporočilo in glasbo dojamejo ter začutijo, saj prihaja iz srca in stisnjenih pesti. In iz enake prsti poganjajo tudi pesmi, ki jih je občinstvu virtuozno in z velikim žarom v Monfortu na ušesa in srca položila slovita italijanska zasedba Bella Ciao. Zgodovina skupine, v kateri zdaj ustvarjalne moči združujejo harmonikar Riccardo Tesi,pevec Alessio Lega, tolkalec Luigi Biolcati, kitarist Maurizio Geri ter tri izjemne pevke Elena Ledda, Lucilla Galeazzi in Luisa Cottifogli, sega v leto 1964, ko so s programom delavskih, antifašističnih in protestnih pesmi na festivalu v Spolettu sprožili burne odzive, a obenem tudi botrovali preporodu italijanske folk glasbe.

Nastop so začeli z italijansko partizansko Bella Ciao in ga z njo - nekoliko presenetljivo in nepričakovano - tudi končali. Vmes pa so občinstvo popeljali “s trebuhom za kruhom” po poti italijanskih delavcev v Ameriko, pa na riževa polja v Piemont in Lombardijo, s protivojno pesmijo O Gorizia tu sei maledetta pa tudi v leto 1916, na šesto soško bojišče, oziroma bitko za Gorico, in še marsikam. Njihov glas svobode, zavzemanje za pravice in protivojno sporočilo, je občinstvo navdušilo in segrelo za Kinga Ayisobo, glasbenika s severa Gane, ki je kraljevsko ime dobil, ker že dolgo kraljuje na ganskih glasbenih lestvicah. S kolongo - tradicionalnim instrumentom, ki spominja na banjo -, ter s svojim bendom, je kraljeval tudi na odru Monforta. Na koncertu je nekaj časa plul po “mirnejših vodah” tradicionalne glasbe, potem pa je zavil še v modernejše zvoke, kakršne lahko slišimo na njegovem novem, petem albumu 1000 Can Die, polnem angažiranih sporočil. Ta je pred kratkim izšel pod okriljem ljubljanske založbe Glitterbeat Records, ki jo vodi Chris Eckman. Obiskovalci so s Kingom Ayisobo postali plesalci, del plemena, ki utripa v istem ritmu.

Piranski krst Druge godbe je, glede na odziv občinstva, več kot uspel. Bil je množičen, energičen in strasten. Rok Košir, v.d. direktorja zavoda Druga godba je zadovoljen: “Zelo me veseli vzdušje na obeh prizoriščih, na Tartinijevem trgu in v Monfortu, prav tako pa tudi obisk. Lokalno občinstvo je bilo v začetku, ko smo objavili, da s festivalom prihajamo v Piran, malce skeptično, a danes so se opogumili in jih je prišlo kar precej, kar se mi zdi res odličen znak,” pojasnjuje in dodaja, da so izjemno hvaležni tudi svojemu zvestemu občinstvu, saj piranskih koncertov ni izpustilo, nasprotno. Iz Ljubljane so se namreč pripeljali s štirimi avtobusi. Prvi postanek Druge godbe v Piranu daje po Koširjevi oceni več kot dober obet, da Piran lahko postane drugi dom tega festivala: “Iskreno upam, da se drugo leto vrnemo.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---